“Bratje Karamazovi” je roman slavnega ruskega pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega in njegov zadnji. Napisan je bil leta 1879 in 1880, sočasno je bil objavljen po posameznih delih v časopisu Ruski list. To je velik filozofski roman, za katerega so največji misleci 19. in 20. stoletja mislili, da je eden izmed največjih dosežkov svetovne literature. Roman združuje filozofska razmišljanja o raznih temah, ki vključujejo moralna vprašanja, svobodno voljo, etiko krščanstva, dvome o veri, ampak tudi v sodobni Rusiji.
Zaradi kompleksne strukture dela, v katerem so izrečene različne sodne teme, je težko določiti njegovo pravo idejo. Nima samo ene lekcije, tako da se stališča o pomembnosti tega romana zelo razlikujejo. Primer, nekateri so Dostojevskega imeli za velikega krščanskega misleca, ki z romanom slavi krščanstvo, medtem ko so ga drugi razglasili za ateista in nasprotnika Kristusovega učenja. Zdelo se je, da je Dostojevski svoje ideje preselil iz meje romana, kot literaturo in stopil v preroško ukazovanje o usodi človeka, ki ni nikakor kot žalostna. Roman je napisan, kot opisovanje tez, toda tudi njene antiteze, v katerem se oba odstavka ukvarjata s toliko močnimi argumenti, da se niti eden ne more šteti, kot za pravilnega. V isti meri se prikazujeta dve kontrastni filozofiji, ki opisujeta dve osebi – Ivana Karamazova in meniha Zosima – tako, da se ne more reči, da avtor drži eno od njunih dveh strani. Oba imata enako veliko slabih in šibkih točk, kar ju naredi enako verodostojne.
Ivan Karamazov v romanu zastopa ateistično filozofijo. Po njemu je Kristus precenil človeka v njegovi sposobnosti, da je svoboden. Nasprotuje krščanski tezi, da se mora človek skozi trpljenje približati Kristusu, če upoštevamo trpljenje nenaravno za človeka. Da je trpljenje za človeka naravno, on ne bi vztrajno iskal načina, da se osvobodi. Poziva Boga, ker ne ustavi človeškega trpljenja, kar pomeni, da ne želi, da se potek stvari spremeni in če je pot k Bogu, kot večni svobodi, dosežena skozi trpljenje, to pomeni, da je Bog zloben in da mora človek iskati druge poti za ustvarjanje svoje sreče, če upoštevamo, da je iskanje sreče prirojen del človeške narave. V tem razmišljanju je ateistični karakter Ivana Karamazova – meni, da človek ne potrebuje Boga, niti vere, da ustvaril smisel svojega obstoja in dosegel svojo srečo.
Po drugi strani, Dostojevski predstavlja tezo nasprotno tej in izkazuje jo menih Zosim. Meni, da prihodnost človek mora temeljiti na veri v Boga in Kristusovem učenju. Trpljenje se šteje, kot za čiščenje grehov, s katerim pridemo do Boga. Meni, da sreča pride iz lastništva žrtvovanja v ponižnost. Tezo izpopolni trenutek v romanu, ki opisuje verovanje, da mrtvo telo svetega človega ne smrdi, kar se izkaže za neresnico in spodkoplje prepričanja krščanskih vernikov. Poleg tega obstaja še niz negativnih elementov povezanih s to filozofsko opredeljenostjo. Primer, same osebe, ki to prepričanje zastopajo, so precej prepričljivi tudi v svojih izjavah in svojih karakterjih, zato se zdi, da niti pisatelj ne stoji za njihovimi idejami, temveč se s svojim stališčem pridruži opoziciji. Osebe opozicije so veliko bolj sugestivne in prepričljive.
Med obema stranema je nevtralna oseba – Dimitrij Karamazov in mnogi razumejo, da je pravzaprav on pravi prikaz človeške narave. Ni zloben, slab, toda slabi in preprost, je enako sposoben, da naredi zlo in naredi dobro, toda razmere okoli njega ga bolj vlečejo na zlobno stran, ki se s svojim značajem ne more upreti. Okoli njega se na nek način izraža Ivanov odnos človeka v življenju, ki bi na koncu lahko bila nekatera splošna ideja dela. Pravi, da je človek v bistvu slab in šibak, zaradi tega je njegova vizija človeške prihodnosti skladna s tem. On je mračen, toda ni povsem res, ker da je človek res takšen, človeštvo nikoli ne bi napredovalo do točke, kjer je sedaj.
Ta obsežen roman je sestavljen iz 12 knjig in epilogov, skozi katere se raztezajo štiri dejanja, ki jih bomo še naprej predstavili.
Bratje Karamazovi obnova
Prva knjiga – zgodovina majhne družine
Fjodor Pavlovič Karamazov je v življenju imel dve ženi. Prva je bila ognjena, močna in drzna Adelaida Ivanovna, ki je bila iz premožne plemiške družine Mijusovih. Rodila mu je sina Dimitrija Fjordoviča, po katerem ji je predlagal, da gredo od svojih staršev, da bi se on posvetil karieri. Strinjala se je, toda med njima ni bilo preveč ljubezni, začela sta se prepirati in boriti, vse dokler ni pobegnila z nekim učiteljem in zapustila moža ter sina. Njen odhod je spremenil Fjodora v žalostnega, skoraj tragičnega moškega, ki je o zakonskem brodolomu govoril vsem.
Čeprav je Fjodor ostal sam s sinom, se je obnašal, kot da je na njega pozabil. O Dimitriju – Miči – je najprej skrbel služabnik Georgij, ko se ni pojavil Adelaidin nečak in vzel malega pod svoje okrilje. Ker je bil zelo zaposlen, je za Miča skrbela njegova teta, vse do smrti, ko ga je prevzela njena hčerka. Miča se ni šolal, temveč je šele kasneje končal vojaško šolo, nekje na Kavkazu. Očeta je spoznal šele, kot polnoleten. Fjodor je takrat sina štel, kot za nepremišljenega, nedoslednega in sramežljivega.
Fjodor se je drugič poročil s šestnajst let staro Sofijo Ivanovno. Bila je sirota, ampak je za njo poskrbela neka dobrotnica in je živela dobro. Fjodoru je rodila sva sina, Ivana in Alekseja. Podobno, kot pri prvi ženi in nje ji je Fjodor predlagal, da pobegne od skrbnika, toda ona je hitro umrla, zbolela je za živčno bolezen in to zaradi žalosti, ker jo je mož varal, se opijal in čustveno zlorabljal. Kot pri Mičinem primeru in drugih svojih otrok, kot da je ostal brez očeta, zato je za njega skrbel Grigorij. Na obisk je enkrat prišla dobrotnica njihove pokojne mame in ko je videla v kakšnih razmerah živijo, je odpeljala otroka k sebi. Po svoji smrti, je zapustila fantoma veliko denarja in za njiju je skrbel njen glavni naslednik Jefim Petrović.
Ivan je zrastel v zelo pametnega dečka. Končal je gimnazijo in odšel na fakulteto. Med šolanjem se je sam preživljal, niti ni pomislil, da pokliče očeta in da ga prosi za pomoč. Po diplomi, je prišel k očetu, da obnovi svoj odnos. Aleksej, imenovan Aljoša je odšel v samostan. Zelo je imel rad ljudi. Nikogar ni obsojal niti sovražil in vsem je neskončno verjel. Čeprav je bil dober v šoli in niti malo poreden, ni končal gimnazijo. Šele pri 20 letih se je odločil, da poišče očeta in to, da bi preko njega našli grob svoje matere. Toda njegov oče ni vedel, kje je grob pokojne žene, zato ga je Aljoši pokazal Grigorij. Ko je Aljoša dejal očetu, da želi oditi v samostan, mu je oče rekel, da je ta želja samo začasna faza njegovega življenja in ko mine, da ga bo on čakal.
Samostan v katerem je Aljoša učil je bila na zelo dobrem glasu in mnogi so odšli tja. Še toliko bolj, ker je bil tam starec Zosima. Njega so verniki imeli posebno radi in iskali nasvet, odpuščanje grehov ali pogovor. Ljudstvo ga je ljubilo in spoštovalo, kot duhovnega voja, tako tudi sam Aljoša. Imel je srečo, ker je stanoval s starim Zosimom v istem prostoru, zato sta veliko govorila o svojih filozofsko-religijskih idejah. Starec je imel zelo rad Aljošo, na katerega je ponovno srečanje z bratom veliko vplival. Aljoša se je ne glede na svoj način življenja in ideje, bolj zbližal s svojim polbratom Dimitrijem, kot pa s pravim bratom Ivanom.
Druga knjiga – Neprilična zbirka
Dogovorjen je bil sestanek z brati, Fjodorom in Mijusom, da bi stari Ziosim rešil spor med brati okoli dedovanja. Aljoša izrazito nasprotuje temu. Dimitrij zamuja na sestanek in Fjodor ter Mijus, kot da načrtujeta načrt. V sobo je prišel Zisoim z Aljošo. Mijusa živcira Fjordovo obnašanje, ker poln sebe glasno govori, kot da želi zabavljati ljudi in pravzaprav izgleda, kot burkež. Aljoša se počuti osramočenega zaradi očetovega obnašanja. Opravičuje se starcu zaradi obnašanja svojega očeta, na kar Fjodor teatralno pade na kolena in vpraša starca, kako naj doseže večno življenje. Starec mu enostavno odgovori, da ne sme lagati, na kar on ustane in nadaljuje z igranjem. Starec se nato opraviči in odide iz sobe.
V tem času v samostan pridejo ljudje, med katerimi so tudi ženske (ker jim je bil dovoljen vstop v svetišče), ki so želeli, da govorijo s starcem, da bi jim dal nasvet, blagoslov ali ozdravitev. Mnogi so ga šteli, kot za svetnika in ga obiskali v iskanju za odpustitev grehov, trpljenja ali bolezni. Starec pride med njih in se ustavi, da blagoslovi ženske. Med njimi je bila ena, ki se je pritoževala, da so ji vsi otroci umrli, druga mu je rekla, da je ubila nekega starca, medtem ko tretja ni iskala ničesar, prišla je samo, da mu da denar, katerega lahko on ponudi najbolj potrebnim. Med ženskami je bila ena posestnica gospoda Hohlakova. Pripeljala je štirinajstletno hčerko Lizo v vozičku, da bi se zahvalila starcu, zaradi njene ozdravitve deklica nima več nočne vročine in je postala “rumena”. Očitno so se punci tudi noge okrepile. Deklica se je zagledala v Aljošo in se ustavi, da ga heca in on ves rdeč, ne more niti, da jo pogleda, celo skriva se Zosimu za hrbtom. Liza se je z njim igrivo šalila, ker sta nekoč bila prijatelja, ko je Aljoša obiskoval njeno družino.
Na sestanek končno pride tudi Dimitrij. Bil je oblečen, kot po zadnji modi in se opravičeval, ker toliko zamuja. Začnejo reševati spor med Dimitrijem in Fjordom, ker je Fjodor zavrnil, da izplača denarni dolg Dimitriju. Aljoša odpelje starega Ziosima spat, ko pride Rakitin. Rakitin napoveduje, da bo prelita kri med očetom in sinom, ker je v družini nemoralnost prišla do vrhunca. Pravi Aljoši, da ga je iskala Grušenjka, da bi mu “slekla haljo”. Rešuje se situacija med bratoma: Ivan želi, da vzame Mičino zaročenko Katarino Ivanovno Kačo. Bila je bogata in z njo bi lahko dobil doto in Ivanu je bila zelo všeč, toda brat mu jo da brez spora, ker je zaljubljen v Grušenjko. Toda v Grušenjko je zaljubljen tudi njegov oče Fjodor. Zaradi tega pride do konflikta, po možnosti zato, ker ona, kot da ne more odločiti za enega. Mičo nima denarja, toda je z razliko od očeta mlad in se lahko poroči, medtem ko ima oče denar, ampak je že zelo star in če oženi Grušenjko, ne bo dobil dote od nje.
Vsi odidejo k Igumanu v jedilnico. Pravijo Igumanu, da Fjodor ne bo prišel, ker se je skregal s sinom. Vse se mu je povedalo in ga je bilo sram priti. Toda pojavil se je ravno takrat, ko so se vsi vsedli, da bi jedli. V vseh je prebudil občutek, da se bo nekaj slabega zgodilo. Fjodor se usede z njim in nadaljuje in govori žalitve. Žali vse po vrsti in sinu Aljošu pravi, da ga bo ob prvi priložnosti izvlekel iz samostana. Vsi ga poskušajo umiriti, toda on postane vse bolj besen. Govori, da so za mizo vsi lopovi, misleč na vernike in jih spomni, da od njega ne bodo izvlekli niti enega rublja. Žali vse, ki so se obrnili proti ženskam in Aljoši zapove, da naj spakira in odide. Aljoša je okamenel od očetovega nastopa, ko on v protestu odide, še enkrat pa doda, da bo prišel po Aljošo in ga izvlekel iz samostana. Z njim odideta tudi Ivan in Mijus.
Tretja knjiga – Nečistniki
S Fjordom Pavlovičem v hiši je živel tudi njegov sluga Grigorij s svojo ženo Marfo. Grigorij je imel močan vpliv na Fjorda, verjetno ker je postavil na noge vse njegove otroke. Bil je pošten in trden človek. Sovražil je Fjordovo prvo ženo, toda drugo je imel izjemno rad. Njegova žena je bila pametnejša od njega, ampak se mu je podrejala in je bila tiho. Nista imela otrok, razen enega otroka, ki je umrl po dveh tednih. Rodil se je s šestimi prsti in je Grigorij mislil, da je to zmaj, napaka narave. Ni ga želel krstiti. V noči, ko jima je otrok umrl, je Marfo zbudil jok otroka in stokanje ženske. To je bilo stokanje Lizavete Smrdljive, mestna norica, ki je te noči rodila otroka in umrla poleg njega.
Lizaveta Smrdljiva je bila sirota in usmilil se jo je celotno mesto. Imeli so jo radi in pogosto so ji dali kakšen groš, ki ga je ona dala cerkvi. Jedla je samo kruh, ni mogla govoriti in poleti ter pozimi je nosila enako srajco. Neke noči, ko je Lizaveta spala, je videla skupino pijanih, razuzdanih gospodov. Začeli so zbijati šale in govoriti, da to bitje ni ženska, samo Fjodor je dejal, da je ona sigurno ženska. Vsi so se nato razšli, razen Fjodora. Čeprav je trdil, da je tudi on odšel z množico, se je izkazalo, da je Lizaveta noseča. V skrb jo je vzela neka trgovka, vendar sta jo pri porodu vzela k sebi Marfa in Grigorij, ko sta slišala njeno stokanje. Lizaveta je umrla, toda otrok je preživel. Marga in Grigorij sta ga vzela, nista nikogar vprašala in ga krstila, ter mu dala ime Pavle Fjordovič. Fjord niti malo ni bilo mar za njega, samo nadel mu je priimek Smrdljakov in ga kasneje vzel za kuharja.
Aljoša je bil zelo razburjen, ko ga je oče želel vzeti iz samostana, vendar ve, da ga bo pustil, da se vrne. Dobil je pismo od Katarine Ivanovne, da naj nujno pride, toda takrat naleti na Mičota, ki mu želi nekaj povedati, toda nikakor ne more. Pove mu, da naj preden gre do Katarine, gre do očeta. Miča mu je povedal, da je v vojski spoznal tudi dve lepi hčerki svojega podpolkovnika. Ena od njih je bila Katarina Ivanovna. Všeč mu je bila, toda ni storil ničesar, ker je videl, da ona njega gleda. Nato je spoznal, kako preusmeriti podpolkovnika, ker nista bili zadovoljni z njim. Nato je srečal njegovo drugo hčerko Agafijo, ki se je pritožila, da nimajo denarja. Mičo se je nato ponudil, da jim ga posodi, toda samo, če pride Katarina po njega. Agafija mu odgovori, da je lopov, toda je sestro vseeno poslala po denar. Ko je prestrašena stala na Mičinom pragu, je ugotovil, koliko je Katarina lepa. Rekel ji je, da se je hecal in da nima toliko denarja, toda se jo je vseeno usmilil in ji dal denar, z odpustitvijo dolga. Katarina je padla pred njegove noge v zahvalo in odhitela brez besed.
Že nekaj dni po tem, mu je Katarina vrnila denar v pismu brez besed. Toda hitro mu je poslala še eno pismo, kjer je ponudila, da mu je lahko zaročenka. Mičotu je bila všeč ta ideja, verjetno zato, ker je bila ona iz dobre družine in je poslal Ivana k njej, da se vse dogovorita. Toda Ivan se je, ko jo je videl, zaljubil. Mičo bi mu zdaj rad prepustil svojo zaročenko, ker je pravzaprav zaljubljen v Grušenjko in želi njo za ženo. Problem je bila, ker je bila Katarina zaljubljena v Mičota. Mičo zato prosi Aljošo, da naj gre do Katarine in ji pove, da Mičo ne bo več prihajal k njej, ker želi oženiti Grušenjko. Mičo je enkrat vzel denar od Katarine in bi ga moral nekam odnesti, toda ga je zapil z Grušenjko. Ko ga je moral vrniti, ga ni imel, zato je zaprosil očeta zanj, da bi mu dal še zadnjo priložnost, da se izkaže, kot oče. Čeprav je vedel, da denarja ne bo dobil, je bil obupan. Toda Fjodor se je odločil, da da ta denar osebno Grušenjki in jo povabil naj pride. Mičo se je zato bal, da bo njegova izbranka odšla k Fjodoru. Grozi jima s smrtjo, če se bo zgodilo.
Aljoša pride k očetu ravno prav po kosilu. Tam sta tudi Ivan in Smrdljakov. Fjodor pije in se začne opijati in imata filozofske razprave. Fjodor govori o ženskah in o tem, kako vse ljubi in nato žali Aljošino mamo, ne zaveda se, da je ona tudi Ivanova mama. Nato v sobo vstopi Mičo in Fjodor zbeži od njega, prepričan da ga bo ubil. Grigorij in Smrdljikov ujameta Mičota in on besen išče Grušenjko. Fjodor prestrašeno zbeži od jeznega sina in začne še sam verjeti, da je Grušenjka tu. Ivan umiri Mičota in Fjodor prosi Aljoša, da pride k Grušenjki in naj zahteva odgovor, koga od njiju dveh bo izbrala.
Aljoša odide h Katarini in ji pove, da Mičo ne bo več prihajal. Ona znori in pokliče Grušenjko, naj pride. Ko se srečata, ji Katarina prizna njeno lepoto in ji je jasno, zakaj jo Miča želi. Spoprijateljita se in Katarina se zaveda, da sta se v tem prijateljskem pogovoru zmenili, da bo Grušenjka prepričala Mičota, da je Katarina prava za njega. Toda Grušenjka spremeni mnenje in nato se skregata. Katarina spozna, da jo je Grušenjka prevarala, zato jo vrže iz hiše in zaprosi Aljošo, da naj tudi on gre, ker jo je sram pred njim.
Aljoša sreča Mičota na poti do samostana in mu pove, vse kar se je zgodilo pri Katarini. Mičo se nasmeji in Aljoša pomisli, da se smeji Katarininemu ponižanju. Mičo mu nato pravi, da mu mora še nekaj priznati, nekatero zlobnost, ki jo načrtuje, da jo naredi in ne more biti tiho zaradi tega. Aljoša razburjen odide v samostan, kjer je starec Zosim skoraj pred smrtjo in vsi sedijo okoli njega, ter molijo. Aljoša v žepu začuti pismo. Podtaknila mu ga je Katarinina služkinja in pismo je od Lize. Pravi mu, da ga ljubi in se želi poročiti z njim. Prosi ga, da pride jutri k njej, toda naj je ne gleda v oči, ker jo se sram.
Četrta knjiga – Zlomi
Zosim je umiral in govori zadnje besede, želi da se vsakemu spove pred smrtjo. Aljoša je odšel k očetu, ki mu govori, da ve, zakaj je Ivan pri njem. Fjodor pravi, da je Ivan tu, da bi pazil, da ne bi on poročil Grušenjko. Pravi da je tudi Ivanu v interesu, da Mičo poroči Grušenjko, ker bo nato njemu pripadala Katatarina in če jo poroči on, potem ne bo dobil ničesar, niti denarja za doto. Starev pravi o Ivanu, kot o nizkotnem sinu, toda ne želi prijaviti drugega sina za napad, da se Grušenjka ne bi pritožila na Mičotom. Želi, da se pritoži nad njim starcem, ko sliši, da je bil pretepen od lastnega sina.
Aljoša pride k Lizini mami gospe Hohlakovi, toda med potjo sreča skupino fantov, kako kamenjajo drugega fanta. Usmili se ga, čeprav mu fantje pravijo, da to delajo, ker je fant zloben in podel. Ko ga brani, fant udari Aljošo in ko ga ta vpraša, kaj je naredil, ga ugrizne za prst in pobegne. Takoj, ko je Liza videla ranjen prst, je želela poskrbeti za njega. Poiskala je svoje pismo, na kar ji je Alojša rekel, da jo želi poročiti, ko zapusti samostan in konča študij. Pove ji, da ga ne moti, ker je ona na vozičku, toda mora se za nekaj časa vrniti v samostan. Ona se razjezi in mu pravi, da se mu sploh ni treba vrniti iz samostana.
Ivan in Katarina sta prav tako z Aljošo pri gospe Hohlakovi. Aljoša kočno sebi prizna, da mu je všeč, da Ivan ljubi Katarino, kar do zdaj ni verjel in to mu potrdi tudi gospa Hohlak. Katarina pravi, da ona ne bo prekinila pogodbe z Mičotom, celo če bo poročil Grušenjko. Enkrat, ko mu Grušenjka postane dolgočasna in ko postane nesrečen z njo, se bo zagotovo vrnil k njej. Ko Ivan pravi, da mora odpotovati v Moskvo, se Katarina glasno razveseli. Nato Aljoša plane in jo obtoži, da ona pravzaprav ne ljubi Mičota, temveč Ivana, da ga muči samo zato, ker uživa v njegovi pozornosti. Katarina mu odgovori, da nikoli ni ljubila Ivana, da ga je namerno držala zraven sebe in mučila, da se je maščevala za Mičovo obnašanje do nje. Ivan je užaljen in se razjezi in Aljoša se počuti krivega, ker je pripomogel k temu.
Peta knjiga – Pro in contra
Aljoša se vrne k Lizi in ona se mu opraviči zaradi svoje reakcije. Pravi, da je resno mislila v pismu, ko ga je prosila, da jo vzame za ženo. Poljubi mu roke in on njo poljubi na usta, na kar razburjeno pravi, da bo za to še čas. Izmenjata si ljubezen in ko se Aljoša odpravlja, sreča Lizino mamo. Pravi mu, da naj se umakne otročariji in da se ne more poročiti z njeno hčerko v vozičku. Prosi ga naj ji da Lizino pismo, toda on zavrne in odide iz hiše.
Aljoša se sreča z Ivanom v gostilni. Ivan mu pove, da jutri odide v Moskvo in da mu je žal, ker se nista nikoli dobro spoznala. Mičo je zaskrbljen glede odnosa med očetom in Mičotom, toda Ivan mu na to pravi, da on nikoli ni bratu prevzel Katarino, temveč mu jo je sam prepustil. Priznal je, da je zaljubljen v Katarino in da ve, da ona njega ljubi, samo ker tega še ni spoznala. Brata govorita o veri, toda njuna pogleda o tej temi sta različna. Medtem, ko je Aljoša veliki vernik v Boga in Cerkev, se Ivan predstavlja za ateista, ki meni, da človek lahko in da mora najti srečo izven vere in Kristusa. Aljoša se razjezi na takšno stališče in Ivan ostane razočaran, misleč da ga bo vsaj Aljoša iz družine brezpogojno ljubil. V takem ozračju se razideta.
Ivan odide k očetu besen, ker je uspel, da ju skrega z Aljošo. Doma je srečal Smrdljaka, ki se mu je prilizoval, da je pameten in učen, da ga spoštuje zaradi tega, na kar je bil Ivan zgrožen. Smrdljakov pravi, da ga Fjodor redno sprašuje za Grušenjko in ga vpraša zakaj ona ne pride in da se boji, da ga bo Dimitrij ubil. Toliko se boji, da nikogar ne spusti k sebi in kdor želi vstopiti, mora potrkati petkrat, kot geslo. Ivan pravi, da ga ni, ker mu je vseeno, saj jutri odide v Moskvo. Ko je prespal pri očetu, je Ivan spakiral in se poslovil od očeta pred odhodom. Zavrne vse očetove prošnje, da ostane in se vsede na vlak za Moskvo. Grigorij je bolan in Smrdljakov je doživel napad epilepsije in ni preveč svoj, medtem ko je Fjodor vse bolj v ljubezenski vročini, prepričan da bo Grušenjka prišla nocoj.
Šesta knjiga – Ruski menih
Ko je Aljoša prišel k umirajočemu Zosimu v sobo, je videl starca nekoliko boljšega. Še vedno so okoli njega sedeli menihi in duhovniki, ki so čakali na njegovo smrt. Starec pravi Aljoši, da se mora obvezno videti z bratom, ker čuti, da se bo nekaj slabega zgodilo. Vsem pove, da mu je Aljoša drag, ker ga spominja na starejšega brata, ki je umrl pred njegovimi očmi in po tem se je Zosim odločil, da postane duhovnik. Zosim je čutil, da bo nocoj umrl in z njegovimi privrženci želi, da prenese čim več znanja, dokler še lahko.
Izvemo biografske podatke o Zosimu, ki jih je domnevno zbral Aljoša.
Sedma knjiga – Aljoša
Po Zosimovi smrti, je bilo telo pripravljeno za pogreb. Pred samostanom se se zbrali vsi duhovniki, menihi in tudi ostanek družbe, ki so želeli starcu dati zadnji blagoslov. Aljoša je jokal na pokopališču, sedel je daleč od vseh, obrnjen proti ograji. Izgledalo je, kot da se skriva, ni želel deliti svoje žalosti z nobenim. Zosimovo telo so postavili v majhno sobico brez oken, ker so bili vsi prepričani, da telo umrlega starca ne more smrdeti. Mislili so, da bo njegovo telo ohranil Bog pred propadom. Toda nasprotno njihovemu mišljenju, je starčevo telo začelo zaudarjati. To je vse presenetilo in zato se je novica o tem začela širiti naprej po samostanu in nato po celem mestu. Številni so prišli do samostana, da so se sami prepričali, da je to res, ker je bilo to v nasprotnem njihovem prepričanju o obstoju Boga. Menihi so poskušali umiriti jezno množico, toda so stvari postale še slabše, ko je prišel oče Ferapont, veliki nasprotnik umrlega Zosima. Vstopil je v prostor in začel krstiti stene zmagoslavno “izgnal Satana”. Začel je žaliti menihe in rekel, da ljudstvo učijo neumnosti in da je “na koncu njegov Gospod zmagal”, vsem se je tako posmehoval. Potem je Aljoša odšel iz samostana brez pozdrava. Popolnoma obupan je Aljoša menil, da so to njegovi najhujši dnevi v življenju. Ni mogel prenesti, da je bil tako pravičen starec podržen takšni žalitvi, najprej od ljudi in nato od očeta Feraponta. V teh mislih je srečal Rakitina, ki ga je povabil k Grušenjki na kosilo in pijačo.
Grušenjka je živela pri sorodnikih. Prihajala je iz častne, duhovniške družine in je bila lepa, drzna in ponosna. Vedela je, kako manipulirati s trgovcem Samsonom, ki ji je svetoval, da naj se poroči s starcem, samo če ji pred poroko prepiše denar. Ko sta Aljoša in Rakitin prišla do nje, je bila videti raztresena in nemirna. Rekla jima je, da se zelo boji Mičota in se začela ljubkovalno obnašati do Aljoše. Prepevala mu je, mu sedla v naročje in mu izkazala ljubezen. Pozabil je na njeno obnašanje do Katarine. Aljoša ji na vse to pravi, da jo ima, kot za sestro in ji je hvaležen, ker ga je vrnila v življenje.
Rakitin je bil ljubosumen na njuno obnašanje. Vedno ju je nekaj opominjal. Nato Grušenjka pove, da je pred petimi leti spoznala poljskega oficirja, v katerega se je zaljubila. On je nato moral oditi na službeno dolžnost, vendar jo je spet našel. Prosil jo je, da se vidita in ji predlagal naj ga počaka, da bo poslal sla po njo. Grušenjka pravi svojim gostom, da je zaradi tega toliko nemirna in Aljoši pravi, da naj Mičotu sporoči, da Grušenjka pripada barabi in ne njemu plemenitemu.
Aljoša se vrne v samostan in poklekne pred posteljo, kjer je ležal Zosim in začne moliti. V molitvi sliši Zosimov glas, ki mu pravi, da se mora veseliti. Nato se Aljoša zbudi iz sanj. Po treh dneh je zapustil samostan.
Osma knjiga – Mičo
Mičo je jezen od ljubosumja zaradi Grušenjke in misli, da bo ona odšla za njegovim očetom. Čim prej želi dobiti denar, da vrne dolg Katarini in da lahko z Grušenjko pobegne iz mesta. Spominja se, da mu je Grušenjka omenjala nekega poljskega oficirja, toda ker ga že dolgo ni videla, je mislil, da ga za njega ne rabi več skrbeti. Skrbelo ga je zaradi ostalih, ki jih je Grušenjka obiskovala in zavedla, prav tako, kot njega, ki ga malo ljubi, malo ne. Malo ga želi, malo ne. Mičo se odloči, da vpraša Samsonova, če mu posodi denar. Najprej ga noče niti sprejeti, toda Mičo je toliko pritiskal nanj, da ga je moral spustiti v hišo. Poskuša mu predstaviti poslovni načrt in mu ponudi svojo posest v zameno za tri tisoč rubljev. Problem je bil, ker še vedno ni z očetom rešil spora okoli zapuščine, zato mu Samsonov pravi, da se ne ukvarja s takšnimi posli. Da bi se zlobno pošalil z njim, ga Samsonov pošlje k starcu Ljagaviju, v neko podeželje in mu reče, da mu bo on pomagal, kar ni bilo res.
Mičo si je moral izsposoditi denar, da odpotuje v to vas. Ko je prišel tja, najprej ni mogel najti Ljagavija, zato je s pomočjo nekega vaščana daleč hodil, da bi ga končno našel mrtvo pijanega. Vse to se je zdelo Mičotu zelo čudno. Želel je čimprej končati z vsem, ker se je bal, da bo Grušenjka odšla k Fjordu, medtem ko je on odsoten. Predlaga mu, da počaka do jutra, ko se Ljagavi zbudi. Zjutraj, ko se je zbudil, je rekel Mičotu, da on ne kupuje nobenih posestev in da ne pozna Fjodora. Mičo ga najprej napade, da je podlež in lažnicev, toda nato ugotovi, da je prevaran od Samsonova. Povsem zbit, preobremenjen, prevaran in brez prebite pare, začne lutati po tem koncu, vse dokler ga ni pobralo nekaj mimoidočih.
Ko je prišel v mesto, je Mičo odšel k Grušenjki, toda ona se ga je znebila tako, da mu je rekla, da jo kasneje pospremi do Samsonova. Zmenila sta se, da bo prišel k njej ob 12. uri. Mičo je nato odšel do Smrdljakova, da mu pove, kaj se je dogajalo, ko ga ni bilo. Vprašal ga je, če je Grušenjka prihajala k Fjodoru in podobno, toda on je bolan in mu ne more ničesar povedati. Kasneje je odšel k gospe Hohlakovi, da si sposodi denar. Ni imela rada Mičota zaradi njegovega obnašanja do Katarine, toda on njej prav tako ponudi posest v zameno za tri tisoč rubljev. Hohlakova ga sprašuje, če želi oditi v Sibirijo kopati rudnike za denar, toda Mičo obrne temo in jo nagovarja k temu, da mu posodi denar in končno v to ona privoli. Toda, ko jo vpraša naj mu izroči denar, ona pravi, da je prišlo do napake, da nima toliko denarja, toda da mu lahko uredi, da odide v Sibirijo kopati rudnike. Mičo besen odide v želji, da najde Grušenjko. Nje ni nikjer in njena služkinja mu ni želela povedati, kje je.
Mičo je bil prepričan, da je Grušenjka pri Fjodoru. Odšel je do njega in videl luč na oknu, kar si je razlagal, kot da je Grušenjka zagotovo tam. Po nekem času prisluškovanja pod oknom, se je prepričal, da je Fjodor sam v sobi. Potrkal mu je na okno petkrat, kar je bilo skrivno geslo med Fjodorom in Smrdljakom in Fjodor pride ven, ter pokliče Grušenjko. Mičo jezen skoči na njega z namenom, da ga ubije, kar je skoraj tudi storil. Grigorij je prišel ven, da vidi, kaj se dogaja in zagledal je jeznega Mičota. Mičo je odbil Grigorija in tekel k Grušenjki.
Služkinja od Grušenjke se je prestrašila Mičota, takšnega jeznega in krvavega in mu pove, kaj se je dogajalo z Grušenjko v zadnjem času. Mičo odide k Petru Iljiču Pehotinu, da izterja puško, ki jo je zastavil z jim. Ponudi mu, da se umije, preden kamorkoli gre. Mičo pravi, da gre po Grušenjko in njena služkinja ga prosi, da naj ne ubije Grušenjko. Ona je odšla k oficirju, ki jo bo zagotovo poročil. Isto ga prosi tudi Peter in Mičo pravi, da ne bo nobenega ubil.
Takoj, ko je prišel v Mokro, kjer je Grušenjko vodil poljski oficir, je Mičo zbral glasbenike. Vso hrano in pijačo, ki jo je kupil, je pustil v gostilni. Dobil je sobo, kjer so sedeli Grušenjka in ostali gostje. Začel je nepovezano govoriti, poln čustev, toda povsem razumljivo. Ona ga skuša umiriti in vsi skupaj sedijo in pijejo. Začnejo kartati in se zabavajo. Poljaki uspejo premagati Mičota v kartah in na koncu Mičo na samem ponudi oficirju tri tisoč rubljev, samo da odide in pusti Grušenjko. Bil je užaljen in zato vse to pove njej, malo na ruskem, malo na poljskem jeziku in Grušenjka je bila užaljena in prizadeta, ker je že pozabil, da govori rusko. Pravi, da je Mičo njen ljubimec, toda on to zanika, vendar pravi da je oficir vzel denar, ki mu ga je ponudil za Grušenjko, zato njo zagrabi panika in govori, da je pet let točila solze za tega podleža. Poljaki nato začnejo žaliti Grušenjko, toda Mičo jih vrže ven.
Po tem, se je začela pijanica. Grušenjka pijana, se pritožuje Mičotu, da je nora, ker je ljubila tega poljaka in da je Mičo še vedno najboljši za njo. On je presrečen in želi piti in plesati. Grušenjki prizna, da je ukradel denar od Katarine, toda Grušenjki je bilo vseeno, pravi da je od zdaj naprej vse njeno in njegovo. Grušenjka postane zaspana in odpelje jo v posteljo, medtem pa pridejo oblasti in aretirajo Mičota za umor Fjodora.
Deveta knjiga – Predhodna preiskava
Mičo kriči, da ni kriv za smrt svojega očeta, ampak za smrt Grigorija, ki mu je bil, kot pravi oče. Pomirjajo ga in mu pravijo, da je Grigorij živ, toda Grušenjka pravi, da je ona kriva za vse in da je zaradi nje Mičo ubil Fjodora. Njej bi morali soditi, ker ga je ona pripeljala do norosti. Mičo je popolnoma zmeden, ko ga sprašujejo. Pravi, da je vedno samo grozil, da bo ubil očeta, vendar da tega ni storil. Vsi so vedeli, da on ne mara svojega očeta, ker mu je bil dolžan denar. Zasliši stokanje Grušenjke iz sosednje sobe in želi oditi k njej, toda vsi ga mirijo. Mičo jim želi povedati, kaj vse se je zgodilo. Sprašujejo ga o vratih, katerih se Mičo sploh ni dotaknil in on pravi, da je moral nekdo priti tja pred njim. Nihče mu ne verjame. Sumijo, da je on vzel denar iz kuverte, namenjenega Grušenjki. Mičo je povezal denar s tem, da ga je lahko ukradel samo Smrdljakov. Edino on je vedel za to kuverto in za skrivno geslo, s katerim je lahko prišel k Fjodoru. Niti tega Mičotu ne verjamejo.
Mičota so spraševali celo noč. Bil je izčrpan, besen, razočaran in je že začel govoriti neumnosti. Vse priče so bile proti njim, zato ga uradno aretirajo. Grušenjka se poslovi z jim in mu pravi, da se bo borila za njega, saj je zdaj njegova.
Deseta knjiga – Fantje
Fant, ki je metal kamenje na Aljošo, se je imenoval Kolja Krasotkin. Zdaj je bil to fant star štirinajst let, odraščal je z materjo. Bil je glavni v družbi, ker je bil zgovoren, pameten in pogumen. Bil je ponosen, dober toda njegovi mami se je zdelo, da je neobčutljiv. Ko je Kolja prišel v družbo, kjer je bil najmlajši, je osvojil naklonjenost starejših, tako da so predlagali, da bo ležal na tirih, dokler vlak ne pride mimo njega. V tem je uspel in prepričal druge fante.
Kolja je imel prijatelja, ki je bil zelo bolan in skoraj pri smrti. Prihajal je vsak dan na obisk, medtem ko je Aljoša njegove ostale prijatelje prisilil, da pridejo tja razvedriti umirajočega dečka. Kolja je imel rad Aljošo in sta pogosto govorila. Kolja mu je povedal, da se dolgo časa ni želel družiti s sedaj umirajoči prijateljem Iljušom, ker je enkrat dal Iljuša svojemu psu, da poje kruh z žeblji. Kolja je pred tem vedno branil Iljušo, celo ko so ga vsi ostali želeli premagati. Postala sta prijatelja, toda po tem dogodku, on ni želel imeti z njim opravka, mogoče zato, ker je videl, da Iljuši ni žal zaradi svojega dejanja. Zdaj se je Kolja počutil krivega za to. Zato je pri obisku Iljuši pripeljal psa, za katerega je rekel, da je njegova Žuča, tisti pes, ki mu je dal kruh. Iljuši je odleglo, ker je mislil, da je pes poginil. V zadnjem času, ga je zelo mučila vest o tem.
Iljušini družini je Katarina poslala denar. Za njih je bil tudi tisti denar, ki ga je Mičo ukradel. Ko je Kolja pravkar prišel na obisk, je bil šokiran, ko je videl prijatelja. Začel je govoriti dogodivščine, ki jih je preživel, da bi razvedril dečka, ki ni vstal iz postelje že dva tedna. In kako ga je poslušal tudi Aljoša, je Mičo še bolj napihnil zgodbo, sami da bi pridobil Aljošino pozornost in občudovanje, medtem pa je izpadel aroganten in ne preveč pameten. Želel je, da ga Aljoša ceni, ker je zelo spoštoval Aljošo. Pri kasnejšem pogovoru pred hišo, Kolja Aljoši začne govoriti svoja prepričanja o neobstoju Boga, o nevednosti medicine, da so ženske slabša bitja, vse da bi navdušil Aljošo s svojo pametjo, toda s tem je, običajno zelo pameten, samo izpadel neumen. Aljoša mu pravi, da je vse to nesmisel in da je še premlad za takšne misli. Če bo tako nadaljeval, bo v življenju vedno nesrečen. Potem pride iz hiše zdravnik in se opravičuje Iljušinemu očetu, ker mu ne more rešiti otroka. Seveda ni on Bog.
Enajsta knjiga – Brat Ivan Fjodorovič
Po Mičovi aretaciji, je Grušenjka zelo zbolela in ležala pet tednov. Spremenila se je, shujšala in porumenela. Ko jo je obiskal Aljoša, se mu je pritožila, da se je spet skregala z Mičotom, ker je ona ljubosomna na Katarino, medtem ko je Mičo ljubosumen na tistega Poljaka. Mičo je v zaporu prav tako zbolel. Želijo mu poslati psihiatra, da mu dokaže, da je nor in da je v norosti naredil zločin, toda on ne sprejme. Katarina pravi, da se je Ivan vrnil iz Moskve in da obiskuje Mičota. Skozi jok govori, da se boji, da kujejo načrt proti Mičotu, da vzame Katarino in prosi Aljošo, da vse to preišče.
Aljoša gre k Hohlakovi, ki se mu pritoži zaradi slabe noge. Pove mu, da je zagotovo razočaran zaradi njene hčerke Lize. Obljubljala mu je da bo njegova, kot deklica in on je vse to resno vzel. Zdaj je Liza odrasla in je shodil, zato se noče več poročiti z njim. Hohlakova je vsa užaljena iz zmedena, kjer je v časopisu prebrala članek o Mičotu, ki govori o ženskah iz visoke družbe, ki so mu ponujale denar, v zameno, da gre z njimi v Sibirijo, toda on na to ni pristal, rajši bi ukradel denar. Hohlakova meni, da je znan članek, ki ga je napisal Rakitin. Prav tako pove, da je Ivan Fjordovič Karamazov prihajal k Lizi brez njene vednosti, vse dokler Liza ni zahtevala, da ga več ne sprejme.
Aljoša odide k Lizi in ona mu pravi, da je srečna, ker je zavrnila poroko z njim, da se želi poročiti, vendar ne da bi ila srečna, ter da bo zažgala hišo, v kateri ji je strašno dolgčas. Nato spremeni temo in začne govoriti Aljoši, da ga ljubi in da je edini kateremu lahko vse pove. Vrže ga iz sobe in v roke mu da pismo, ter mu odredi, da naj ga pošlje, ker se bo drugače zastrupila. Pismo je bilo naslovljeno na Ivana Karamazova.
Aljoša gre k Mičotu v zapor. Naslednji dan je sojenje Mičotu in Aljoša ga sprašuje, če ga moti, da bo končal v rudnikih. Mičo mu odgovori, da ga bolj moti, ker se bo tam spoprijateljil z obsojencem-morilcem. Mičo pravi bratu, da mu je Ivan svetoval, da naj pobegne iz zapora v Ameriko z Grušenjko, brez katere ne more živeti. Zdi se, da Ivan misli, da je Mičo kriv za očetovo smrt, toda Mičota ne more naravnost vprašati tega. Aljoša pravi, da on ni niti za trenutek pomislil, da je Mičo krvi, kar razloži Mičotu. Aljoša odide iz zapora v solzah, ker je videl, da Mičo v njega ni nikoli imel zaupanja.
Aljoša in Ivan se srečata pri Katarini Ivanovni. Katarina je bila iz sebe, ker je bila pri Smdljakovem, ki trdi da ni ubil očeta, kar Aljoša ne verjame. Ivan odide ven in Katarina v paniki pravi Aljoši naj ga ustavi, ker je Ivan bolan in nor. Aljoša gre za njim in Ivan hladno pravi, da ni bolan niti nor, da si je vse to izmislila Katarina. Aljoša da Ivanu Lizino pismo, ki ga začne takoj trgati s pripombo, da je mlada šele šestnajst let in se že ponuja. Pravi, da Katarina dvomi ali naj priča za ali proti Mičotu. Ona sovraži Mičota, toda ljubi Ivana. Ivan pa nje ne ljubi, toda ne more je ustaviti, da se mu ne bi maščevala preko Mičota. Ivan se norčuje iz teorije, da Smrdljakov morilec, zato se skrega z Aljošo in želi, da prekineta vse stike z njim.
Ivan gre do Smrdljakova in ga napade, kako je vedel točno, kdaj bo dobil epilepsijo. Smrdljakov njega obtoži, da je resnični morilec, ker je zapustil očeta, ko je bil on v nevarnosti. Tako je dal Smrdljaku možnost, da ga ubije. Potem Ivan ugotovi, da je Smrdljakov pravi morilec in da je Mičo nedolžen. Gre h Katarini in ji vse pove, vključno z obsodbo Smrdljakova, da je Ivan njega prosil, da bi mu ubil očeta.
Ivan se vrne k Smrdljaku, v strahu, da ga lahko ubije. Smrdljak mu pove, kaj se je zgodilo te noči, ker je ubil Fjodora in poudaril, da je bila tam tudi Grušenjka. Ivan mu naroči naj naslednji dan vse prizna na sodišču, toda on to zavrne, reče mu, da bo Ivan samo izpadel smešen, če to komur koli pove. Nihče mu ne bo verjel, ker nima dokazov.
Ivan zboli. Ima privide od alkoholne norosti in ni se želel zdraviti. V prividu je videl gospoda v obleki. Krega se z njim, ker ga živcira, toda na koncu se zave in ugotovi, da si je vse samo zamišljal. Nato pride Aljoša in pravi, da se je Smrdljakov ubil z obešanjem. Ivan mu v norosti pravi, da je bil nek človek pri njemu in ga živciral. Nervozen je, zato se Aljoša odloči, da ostane z njim čez noč. Sedaj je ugotovil, ko se je Smrdljakov ubil, da mu nihče ne bo verjel, da Mičo ni kriv za očetovo smrt.
Dvanajsta knjiga – Sodna napaka
Veliko ljudi je prišlo na Dimitrijevo sojenje, kot na dogodek, ki bi lahko bil poln drame. Pričakovali so, da prideta Katarina in Grušenjka in slavni tožilec. Mičo je pred njegovim prihodom povedal, da je kriv za veliko grehov, toda za umor očeta in krajo njegova denarja, ni. Grigorij je pričal prvi in nato Rakitin. Nihče ni mogel zagotovo povedati, da je Mičo ubil očeta. Moskovski zdravnik je rekel, da je v Mičotu bolan nagon proti kateremu se ni mogel boriti v noči umora. Aljoša je pričal, da je Mičo nedolžen, da je Fjodora ubil Smrdljakov. Katarina je za Mičota rekla, da je zelo pošten in da bi mu oprostila dolg, da je vedela v kakšni situaciji se nahaja. Povedala je tudi, da je on njej oprostil dolg, ko se mu je prikonila do tal, toda nihče ni verjel, da mladi oficir ni takrat izkoristil dekleta. Grušenjka je pričala, da je ona kriva za vojno med očetom in sinom, ker sta ponorela s svojimi igrami. Priznala je, da je tudi Rakitinu vedno dajala denar, ker ji je brat in jo je vedno izsiljeval. Nato Rakitin pordeči.
Ivan Karamazov se prav tako pojavi na sodišču, dovolj zdrav, da lahko priča. Pravi, da je Smrdljakov ubil njegovega očeta in da ga je on na to napeljal. Aljoša nato vskoči in pravi, da je Ivan v pijani norosti, da ne ve, kaj govori, toda straža že zgrabi Ivana in ga odpelje ven. Katarina postane panična in izvleče pismo, v katerem piše, da je Miča ubil očeta. Bila je besna in prizadeta, ker jo je Mičo zapustil zaradi Grušenjke, zato je govorila, da je njo želel poročiti samo zaradi dediščine in da je kača Grušenjka pokvarila Mičota in je zato zaradi nje ubil. Zgrabili so tudi njo in jo odvlekli iz dvorane.
Ipolit Kirilovič začne govoriti o tem, da je bil slab oče Fjodor Karamazov, toda za Mičota pravi, da je bil pri polni zavesti ves čas med dejanjem umora, ljubosumen, toda ne nor. Tožilec pravi, da ni nobenega dokaza, da je morilec Smrdljakov, razen besed bolnega Ivana, njegovega brata Aljoše in zaročenke Grušenjke. Pojasni kako in zakaj je Mičo ubil očeta in da je zagotovo želel tudi sebe ubiti, zato je naredil zadnje praznovanje pred tem dejanjem. Občinstvo Karamazove razglasi za ruskega Hamleta.
Mičov branilec vse to zanika, kot obstoj samega denarja, ki ga na koncu nihče ni niti videl. Nasprotuje tudi umoru Fjodora. Na koncu je tudi Mičo dobil besedo in znova razglasi, da ni kriv. Imel je ganljiv govor, po katerem so vsi mislili, da bo izpuščen. Vendar pa so ga porotniki razglasili za krivega. Iz preddverja se po sodbi zasliši samo močan krik Grušenjke.
Epilog
Katarina Ivanovna je skrbela za bolnega Ivana. Ko je obiskala Aljošo, mu pove, da Ivan načrtuje Mičotov pobeg iz zapora, toda ona se je razjezila, ko je ugotovila, da bo z Mičotom v Ameriko odšla tudi Grušenjka. Nato se je Ivan razjezil, ker je ona ljubosumna na Grušenjko, kar pomeni, da še vedno ljubi Mičota. Katarina priseže, da ljubi Ivana, toda ji je žal, ker je pričala s tistim pismom. Nato ji Aljoša pravi, da je Mičo v bolnišnici, da nenehno nekaj nori in da želi, da ona pride na obisk k njej, ker lahko samo njej nekaj zaupa. Katarina sprva zavrne, toda Aljoša jo pregovori.
Mičo je dobil živčni zlom po obsodbi, zato je bil v bolnišnici. Aljoša mu pove, da Katarina želi organizirati njegov pobeg, toda Mičo ne ve, kako se bo na to odzvala Grušenjka, ki ne more prenesti niti Katirininega imela, kaj šele, da mu pomaga pri pobegu. Misli, da bi bilo najboljše, če odide v Sibirijo in tam umre od žalosti brez Grušenjke. Pravi mu, če bo pobegnil v Ameriko, zelo pogrešal Rusijo. Tako on, kot tudi Grušenjka. Nato pride Katarina in ga vpraša, če ji je oprostil za izdajo na sodišču in isto vpraša on njo. Medsebojno si izmenjata ljubezen in da se nikoli ne bosta prenehala ljubiti. V tem trenutku pride tudi Ivan in nato še Grušenjka. Katarina jo prosi za odpuščanje, toda ona ničesar ne reče. Katarina pravi Grušenjki, da naj ne skrbi, ker bo ona rešila Mičota.
Dva dni po obsodbi je umrl Iljuša. Na čelu kolone na pogrebu je bil Kolja. Po pogrebu Aljoša svetuje fantom, da naj negujejo dobre spomine iz otroštva, saj jim bodo sledili celotno življenje, kar jih bo spremenilo v dobre ljudi.
Vrsta dela: roman
Čas nastanka: 19. stoletje
Mesto nastanka: Rusija
Osebe: Dimitrij, Ivan, Aleksej, Fjodor, Grušenjka, Katarina Ivanovna, Smrdljakov, Rakitin, Grigorij, Liza, ga. Hohlakova…
Opis oseb
Dimitrij Fjordovič Karamazov – najstarejši sin Fjorda, ki so ga klicali Mičo. Sovražil je svojega očeta, toda bolj zaradi značaja, kot zaradi tega, da ga je, kot otroka zapustil in kasneje zahteval dediščino. Bil je impulziven človek, ki ni samo, da je veliko pil, živel tudi raztreseno, pogosto kradel in tudi varal ženske, zlasti tiste, ki so ga ljubile. Najprej se je zaljubil v Katarino Ivanovno, njeno lepoto in čednost, zato ji je, kot mladi in lepi, odpustil denarni dolg, brez da jo izkoristi. Kasneje ji je povzročil veliko trpljenja, ko ji rekel, da je ne bo poročil, ker ljubi drug, prelepo Grušenjko.
Med celotnim romanom se zdi, da je Mičo obseden z Grušenjko. Igra se z njo, kot tudi z ostalimi moškimi in on je zato nor od ljubosumja. Še posebej, ker je eden od Grušenjkinih snubcev in njegov pravi oče. Zaradi tega je njegova sovražnost do očeta še bolj močna – tolikšna, da je bil v stanju, da ga ubije, kar je pogosto govoril v družbi. Dobi obtožbo za umor očeta, ki ga ni storil. Vse to v njem samo poveča norost. Na koncu je obsojen za umor in Katarina, za katero se izkaže, da jo je cel čas ljubil, načrtuje njegov pobeg.
Ivan Fjordovič Karamazov – glavni protagonist, ki zastopa ateizem, kot eno izmed idej romana. Je pameten intelektualec, ko stoji med brati in očetom. Zanima ga, da mu brat Mičo izbere Grušenjko za ženo, ker je on zaljubljen v njegovo zaročenko Katarino. Toda on bratu ne vzame ljubljenega dekleta, temveč mu jo Mičo prepusti. Ko je bil njegov brat obtožen za umor, ni verjel, da je nedolžen, toda vseeno mu je želel pomagati pri pobegu. Na koncu je pravzaprav on bil tisti, ki je prvi spoznal resnico o umoru, zato je vzel na sebe krivico, samo da bi rešil brata. Njegova krivda je bila v odhodu. Pustil je očeta nezaščitenega in napačno je ocenil Smrdljakova, ki naj bi mu rekel, naj ubije Fjodora v njegovem imenu. Potem postane hladen pod tem bremenom vesti, toda vseeno želi rešiti brata, samo ljubosumen, ko se zdi, da njegova punca Katarina še vedno ljubi njegovega brata.
Aleksej Fjordovič Karamazov – Fjordov najmlajši sin. Bil je pameten, toda ni končal gimnazije. Namesto tega je odšel v samostan, da se duhovno izobražuje. Tam je živel s svojim mentorjem in povsem se je posvetil veri v Boga, kar ga je do neke mere opredelilo. V celotnem romanu je on, kot vez med brati. Z nobenim ni v konfliktu, vedno skuša vse pomiriti in točno zato se tudi prepirajo. Malo je tudi naiven zaradi svoje dobrote, toda dovolj se trudi, da vsem pomaga, najbolj pa svojim bratom. Po samostanu punci v vozičku obljubi poroko, toda ona ga razočara, takoj ko sprehodi. Aljoša je povsem moralen lik, skoraj edini Karamazov brez razvad in namernega greha.
Fjodor Karamazov – človek, ki vse svoje življenje razmišlja samo v svojo korist in za vse težave so krivi vsi drugi. Zapustil je sinove po smrti svojih soprog. Z njimi se sreča šele po lastni presoji in šele ko ima od njih korist. Njegovi sinovi, kot da niso njegovi in gre z njimi v prepir do krvi. Po starih časih, kot da je postal še posebej neumen. Pred drugimi igra norca, misleč da je priljubljen in zabaven. Mimogrede vse žali in sili vodo na svoj mlin. Predstavlja se, kot gospod in gospodar, vendar je v resnici vsa sramota s svojo podobo in obnašanjem. Zaljubil se je v isto dekle, kot njegov najstarejši sin, kar je povzročilo močan prepir med njima. In v tej ljubezni je posebno, ker misli, da ga mlada punca ljubi in da bo nekega dne prišla k njemu. Za denar bi storil vse in na koncu je spoznal svoj konec v rokah njegovega nepriznanega sina Smrdljakova, ki ga je dobil pri zalezovanju lokalnih brezdomcev. Tega sina je celo življenje omalovaževal in žalil, celo imenoval ga je z grdim imenom Smrdljakov, po svoji materi, ki je bila Smrdljiva.
Opomba o avtorju
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je ruski pisatelj in poleg Tolstoja največji predstavnik ruskega realizma.
Presodil je vlogo v njegovem življenju in ustvarjanju imeti sodelovanje v utopičnem-socialističnem krožku Petraševskega, zaradi česar je bil leta 1849 obsojen na smrt in zatem pomiloščen in izgnan v Sibirijo, kjer je preživel deset let.
Medtem, ko je na začetku svojega ustvarjanja krenil po stopinjah Gogoljevega realizma in zastopal napredne socialne poglede (roman ”Bedni ljudje”, 1846), ob vrnitvi iz zapora (katere je zapisal v ”Zapiski iz mrtvega doma”, 1861) ne samo, da dopušča ampak obsoja revolucionarno dejavnost (roman ”Demoni”, 1871-1872) in daje v misticizem in mesijanstvo, pridiga proti zlem silam, išče izhod v pravoslavju in zavestno se seznani s carizmom in slavenofilstvom.
Njegova glavna dela so romani: ”Ponižani in razžaljeni”, ”Zločin in kazen”, ”Idiot” ter ”Bratje Karamazovi”, zadnje in najbolj poznano njegovo delo, katero je ostalo nedokončano.
Dodaj odgovor