Boj na požiralniku

Boj na požiralniku obnova

Zgodba opisuje Dihurjeve, ki so živeli na zelo težavni zemlji, saj so jim je ob vsakih padavinah požiralniki uničili skoraj ves pridelek. Zato so otroke za preživetje pošiljali delat na Osojnikovo kmetijo, kjer so delali kot pastirji.

Na tej kmetiji pa z njimi niso ravnali najlepše, zato se je mali Dihur odločil in pobegnil domov, kjer pa ga ni čakal grob sosed, vendar še hujši oče. Nato se je pred očetom skrival cele tri dni in ko ga je oče našel, ga je tako nalomil, da ga je začela metati božjast.

Ko je njihov oče umrl je bajta kljub božjasti pripadala nekoč malemu Dihurju in poleg bajte je podedoval še dolg petstotih kron. Nato je našel žensko, ki jo je našel pri Komeljnu in se z njo poročil. Zaradi premokre posesti se je Dihur včlanil v kmetijsko zadrugo, katera je namreč opravljala dela, ki so bila potrebna za boljši pridelek.

Toda po treh letih se je izpisal, ker je ugotovil, da ga imajo samo zato, da plačuje članarino. Njegova zemlja je bila ilovnata in jo je bilo zelo težko orati. Orali so s kravami, ker volov niso imeli.

Po šestih deževnih letih pa je prišla tudi bolj suha sezona. Vsi ostali so zaradi suše hodili k maši in prosili za dež, le Dihurjevi so ostali doma in občudovali prečudovite posevke. Vendar drugo leto pa je bilo obratno in so Dihurjevi hodili k maši prositi za bolj suho obdobje, medtem ko so ostali ostajali doma. Ker je na domačiji bolj slabo kazalo za kakršen koli zaslužek, da bi Dihur lahko poplačal dolg, se je skupaj s kolegom odpravil na Savinjsko goro, kjer je pomagal tamkajšnjim kmetom.

Tako si je svoj dolg znižal na dvesto kron, kupil pa je tudi volička, ki pa je kmalu poginil, ker ga je nekega dne pri oranju tako močno pretepel.

Prišel je čas žetve in Dihurjevi so se znova odpravili služit na sosednje njive. Tako je nekega dne Dihurka zaradi izčrpanosti zaspala v brazdi, v kateri pa je tudi splavila. Nezavestno so jo nato pripeljali domov, kjer je čez nekaj dni umrla.

Dihurju je dobival ponudbe, da bi prodal svojo bajto, a se je on neomajno boril proti požiralniku. Otroke je celo poslal v šolo, vendar so se ostali otroci pritožili, da ne bodo hodili in se družili z njimi, ker imajo uši.

Neč je celo na nekega fanta vrgel kamen, ker ga je ta zmerjal, da je fant padel po tleh. Od takrat otrok ni več pošiljal v šolo. Dihurjevi so si prizadevali, da bi pridelali krompir zase, zato so se zelo trudili in po dolgih mukah jim je le uspelo najti tako seme, da je bila letina približno dobra.

Kopanje krompirja je bilo pri Dihurjevih zelo svečano opravilo, namreč oče je vsakogar, ki je ranil sad namlatil, a le pri Mici se je malo zadrževal. Naslednje leto pa je bila letina znova zanič, zato sta Neč in Pungr skovala načrt, ter Jaromilu pokradla dovolj krompirja za ozimnico. Že naslednji dan pa so se pri Dihurjevih pojavili sodnik, žandar in Jaromil. Ko so ugotovili, da sta kradla Neč in Pungr, so ju nalomili s palico, ker se Jaromilu ni dalo vlačiti po sodišču, kajti bil jima je tudi boter.

Nekega dne pa so se požiralniki spet zbudili in grozili celotnemu pridelku. Spet so se borili z njimi in šele peti dan jim je uspelo malo pomiriti požiralnike. Dihur je skopal jamo skozi ilovico do skalnate plasti, da je voda lahko odtekala. Ker pa je bila jama globoka, se je material vsul in Dihurju zmečkal trebuh in čez nekaj dni je umrl.

Otroci so bili sprva v dilemi, ali naj sploh koga obvestijo o smrti očeta, a so se odločili, da bodo najprej poslali pismo Sušniku, s katerim je Dihur delal na Savinjski gori. Sušnik je pridirjal na domačijo in za njim so prišli tudi vaščani.

Priredili so pogreb in po njem so se Dihurjevi porazgubili po službah, domačijo pa je dobil bogat sosed.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: na domačiji Dihurjevih

Čas dogajanja: 19. stoletje

Liki: oče Dihur, mati Dihurka, Mica, Neč, Pungr

Avtor: Prežihov Voranc

Opomba o avtorju

Prežihov Voranc, s pravim imenom Lovro Kuhar je bil slovenski pisatelj in politik, ki se je rodil 10. avgusta 1893, v koroški Podgori pod Uršljo goro.

Obiskoval je dvojezično šolo in zadružni tečaj v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1915 so ga poslali na doberdobsko in tirolsko fronto. Po plebiscitu za severno mejo je opravljal različne politične funkcije, od leta 1921 v ilegali.

Deloval je za »osvoboditev in združitev slovenskega naroda«. Ob začetku druge svetovne vojne je deloval v ljubljanski ilegali, vendar so ga ujeli, zaprli in končno poslali v Mauthausen, kjer je smrtno zbolel. Umrl je 18. februarja 1950 in posmrtno je dobil Prešernovo nagrado.

Prvi vidnejši odmev je doživel z novelo Boj na požiralniku (1935). Pred njo je objavil zbirko Povesti (1925), za njo pa še druge novele in romane: Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945). Po vojni je napisal še dve knjigi potopisov Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh (1946) ter zbirko otroških črtic Solzice (1949).