Besneči Roland

Romantično-viteški ep “Besneči Roland” avtorja Ludovica Ariosta se šteje za enega izmed najbolj znanih del italijanske, vendar tudi evropske epske književnosti. Ep je sestavljen iz 46 petij in je napisan v finem italijanskem jeziku, oktavah in enajstercih.

Prva izdaja je bila objavljena v Benetkah leta 1516 in je vsebovala 40 petij. Avtor je marljivo delal na svojem delu in ga je pogosto nadgrajeval in obdeloval. Po obdelani drugi izdaji leta 1521 je objavil tudi tretjega, ki je bilo razširjeno, stilsko in jezikovno dovršeno. To je bil tudi zadnji in je izšel leta 1532.

V epu obstaja veliko dogodkov in vsebuje veliko oseb, zato se delo šteje za malo neprimerno. Toda vseeno pa lahko razlikujemo tri glavne teme epa. To so: Rolandova ljubezen do Agelike, ki je bila neuslišana, veliki vojni konflikti Charlemagnea (Karlo Veliki), Saracena in ljubezenska veza med Ruggierom in Bradamantejo.

Zgodba “Besneči Roland” je nadaljevanje, ki jo je Ariosto napisal na podlagi dogodkov v epu “Zaljubljeni Roland”, katero je napisal italijanski književnik Boiardo. Od njega je Ariosto prevzel veliko število oseb in njihovih lastnosti.

Kljub temu, ko gre za teme Ariostovega dela je mnogo starejša od Boiardovega epa. Namreč epske viteške pesmi so bile najbolj priljubljene v francoski književnosti srednjega veka, od tam pa so prišle v Italijo. Kar se tiče italijanske epike je bil priljubljen ciklus pesmi o bojnih osvajanjih Karla Velikega. Številne epske pesmi italijanskih pesnikov so bile navdih francoskim epikom.

Ep je doživel številne izdaje in prevode, ter postal zelo slaven. Njegova dela so bila pogosto obdelana iz španskih, italijanskih in naših pesnikov.

Besneči Roland obnova

Zgodba se začne v 8. stoletju, ko so v središču bitke in vojne, v kateri se Karel Veliki bojuje proti Saracenom. Maure ali Saracene vodi Agramante, kralj Afrike in Marislie, kralj Španije. Bojujejo se proti Karlu Velikemu, da bi maščevali Agramantovega očeta Trojana. Saraceni uspejo v nekem trenutku krščansko vojsko zatreti vse do Pariza. S tem se je začelo obleganje Pariza. To je bila kulisa za vse dogodke, ki so se kasneje pojavili v zgodbi.

Pripoved prehaja iz vojne-viteške zgodbe na ljubezensko in v epu lahko vidimo veliko število oseb. Roland in Rinaldo, ki sta podanika Karla Velikega, nato Angelika hči kitajskega kana, Rinaldova sestra – bojevnica Bradamante, saracen Medoro, vitez Ruggiero, angleški vitez Astolfo in ostali.

Ljubezenska zgodba se začne z zapletom, ko lepa Angelika pobegne iz ujetništva Karla Velikega. Za ljubezen Angelike sta se bojevala viteza Roland in Rinaldo.

Angeliko je v krščanski tabor pripeljal Roland in takoj ob prihodu je ona prinesla razdor v krščanski tabor. V njo se je zaljubil tudi Rinaldo, Ronaldov bratranec. Karel Veliki je nato odločil, da bo ona pripadala kot nagrada, katero bo dobil najboljši vitez ali tisti, ki ubije največ poganov.

Odnosi med Rolandom, Rinaldom in Angeliko so zelo kompleksni. Angelika sovraži Rinalda, v katerega je bila nekoč zaljubljena. Pila je vodo iz čarobnega vodnjaka in se je zaljubila v Rinalda, medtem ko je on v tem času pil iz vodnjaka sovraštva in ni mogel prenesti Angelike. Kasneje sta zamenjala vodnjake in tako tudi občutke. Zdaj je bil Rinaldo nor od ljubezni za Angeliko, prav tako kot Ronald. Onadva se bojujeta za Angelikine občutke, s čimer ona pobegne.

V času iskanja za Angeliko, Rinaldo doživi številne prigode in na koncu se napije vode iz čarobnega vodnjaka in se pozdravi ljubezni.

Tako med bojem princesa Angelika izkoristi množico ljudi in pobegne s ciljem, da se vrne domov. Med potjo sreča Rinalda in onadva nato srečata Ferraua, saracenskega viteza. In medtem, ko se Rinaldo in Ferrau bojujeta, jima Angelika pobegne.

Ko je bežala je naletela na čerkeskega kralja Sacripantea, ki jo je iskal odkar jo je Roland pripeljal, ker je bil tudi on zaljubljen v njo. Potem ga ona prosi za pomoč, vendar jo Rinaldo dohiti. Rinaldo in Sacripante končata v dvoboju in Angelika znova pobegne.

Takrat Rinalda Karel Veliki pošlje v Bretanijo (današnja Britanija), da bi dobil pomoč, saj se pričakuje nov napad saracenskih vojakov.

Medtem Rinaldova sestra – bojevnica Bradamante, ki je zaljubljena v Ruggiera poskuša na vse načine priti do njega. Ugotovi, da se nahaja v Pirenejih v ujetništvu. S pomočjo čarovnika in čarovnic, po velikih težavah ga uspe osvoboditi s pomočjo čarobnega prstana.

Ampak Ruggiero nato zajaha letečega konja Ippogriffa. Odide v deželo čarovnice Alcine in tam sreča Ronaldovega in Rinaldovega bratranca, angleškega viteza Astolfa, ki je začaran. Alcina začara tudi Ruggiera in on se zaljubi v njo.

Roland v tistem času neke noči razmišlja o Angeliki in se odloči na skrivaj priti iz pariških zidov, da bi jo poiskal. Prikril se je v poganskega viteza, da bi lahko šel mimo pariške straže in sredi noči gre v iskanje za Angeliko.

Ob istem času je na Angeliko naletel Ruggiero, ki je pobegnila od Rinalda in se skrila na otoku Ebudu v Severnem morju. Tam je bila skoraj žrtovana, toda Ruggiero jo reši v zadnjem času in potem znova pobegne.

Kristjani nekako uspevajo v boju pokazati premoč nad Saraceni.

Nadalje Angelika med pobegom sreča ranjenega pastirja Saracena Medora, ki se ga odloči negovati. Po nekem času se ona zaljubi v njega. Kmalu potem se odločita za poroko in svoji imeni vrežeta v drevo. Med iskanjem Angelike zaljubljeni Roland pride do drevesa in zagleda njuna imena zaljubljencev. Nato je Roland spoznal, da je za vedno izgubil Angeliko. Takrat znori, raztrga iz sebe oblačila in odide tavati po deželi. Na tej poti dela neverjetne norosti.

Ruggiero in Astolfo se končno osvobodita iz Alcininih dejanj.

Rolanda reši vitez Astolfo, ki je odšel na Luno na krilatem konju Ipogrifu. Tam je našel Rolandovo pamet v eni steklenički in jo je prinesel nazaj na zemljo Rolandu. Nor Roland je vdahnil stekleničke, se onesvestil in zbudil z zdravim razumom. Roland se nato združi z Astolfom in skupaj odideta na tla Afrike, da bi se borila. Tam sta porazila Agramanteja, ki je med bežanjem umrl.

Ruggiero se med vračanjem domov vrne k Saracenom in moral bi sodelovati v dvoboju proti Rinaldu. Nato Saraceni napadejo kristjane in končno Ruggiero zbeži z njimi na goli otok, kjer je bil krščen. Reši ga Roland.

Bradamante z velikimi težavami končno spozna svojo ljubezen s poganskim vitezom Ruggierom. Potem, ko se je spreobrnil v kristjana je ubil Rodomonteja glavnega sovražnika kristjanov. Na koncu se je poročil z Bradamantom. Živela sta srečno v svojem zakonu iz katerega je teklo plemištvo a d’ Este, ki jo je Ariosto želel proslaviti.

V tem času je trajalo obleganje Pariza in na koncu je prišlo do kritičnega obdobja. Agramante je podtaknil požar v mestu, toda mesto reši čudežen dež, ki pogasi požar. Nato v težkih trenutkih se zgodi preobrat. Pride Rinaldo, ki s krščansko vojsko in vitezi premaga napadalce.

V ep je avtor velikokrat vključil toliko realnih in fantazijskih, samostojnih epizod, da jih lahko štejemo za samotojne romane, ker so toliko obsežni, polni oseb in zapletov. Zgodbe govorijo o pogumnih vitezih, ki delajo velika dela, zaljubljenih vojakov, čarovnicah, dvorcih in potovanjih. Avtor oživlja ter združuje izmišljene, resnične osebe in dogodke.

Vrsta dela: ep

Čas nastanka: 8. stoletje

Mesto nastanka: Evropa, Azija in Afrika

Osebe: Roland, Rinaldo, Angelika, bojevnica Bradamante, Medoro, vitez Ruggiero, angleški vitez Astolfo…

Opis oseb

Roland – eden izmed bojevnikov na strani kristjanov. Boril se je proti Saraceni in na tej poti so ga mučile pogoste ljubezenske težave. Bil je nesrečno zaljubljen v Angeliko. Potem, ko je preživel veliko časa v iskanju nje, je spoznal, da je ona zaljubljena v drugega. Nato se je razjezil in je preostanek življenja preživel s tavanjem po deželi. Toda modrost mu je vrnil Astolfo angleški vitez.

Avtor: Lodovico Ariosto

Opomba o avtorju

Ludovico Ariosto je italijanski renesačni pesnil. Rodil se je leta 1474 v Italiji, v Reggio Emiliji, toda kmalu se celotna družina preseli v Ferraru, zaradi službe očeta, ki je bil pripadnik vojvode d’Este. Ker je živel s plemiči, se je zelo hitro zaljubil v umetnost in književnost, ter začel kazati zanimanje za njih.

Vpisal se je na študij prava, da bi zadovoljil očeta, toda študija ni nikoli končal, ker se je preveč ukvarjal z umetnostjo in udobnim življenjem, ki ga je živel z očetom v domu.

Potem, ko mu je oče umrl je prevzel skrb za mamo in za številne brate, tako je tudi sam postal služabnik družine d’ Este.

V obdobju od 1503 do 1517 je bil zaposlen kot tajnik kardinala Ippolita d’ Este in iz službe je odšel, ker ni želel slediti kardinalu pri prevzemu nadškofijske dolžnosti na Madžarskem. Toda še naprej je ostal v službi družine d’ Este, le začel je delati pri vojvodi Ferrare, Alfonsu d’ Este. Onadva sta skupaj preživela otroštvo.

Kmalu je postal guverner Garfagane, problematičnega območja Apeninov. Tudi tu se je izkazal, da je zelo zanesljiv, iznajdljiv, miren in trden.

Iz vseh teh razlogov so mu ponudili diplomatsko službo, ki jo je zavrnil, ker je imel že ogroženo zdravje in je želel končati s svojo mojstrovino delom – “Besneči Roland”.

Čeprav je največjo priljubljenost pridobil z delom “Besneči Roland” je napisal še komedije “Komedija o krsti”, “Negromante”, “Lena” in poezije “Pesmi”.

Umrl je zaradi tuberkuloze leta 1533.