Beli Očnjak

Roman “Beli Očnjak” Jacka Londona je roman, v katerem prikazuje življenje v divjini severa in način na katerega človeško obnašanje vpliva na oblikovanje obnašanja žival. V tej zgodbi sledimo življenju volka imenovanega Beli Očnjak, v različnih obdobjih njegovega življenja. Sledimo, ko se on prilagaja različnim pogojem, novi okolici in kako v različnih situacijah spreminja svoje obnašanje. Vse dogodke, od drugega dela romana naprej, sledimo z vidika Belega Očnjaka.

Roman je razdeljen na pet delov in v vsakem vidimo drugo obdobje Očnjakovega življenja. Prvi del se lahko bere, kot pripovedka, ki služi, kot uvod v preostali del romana. Predstavljeni so zakoni divjine, kot pomembna tema v preostalem delu romana in bistvena sprememba Očnjakovega obnašanja. Sledimo dvema človekoma na severu v divjini, ki se borita s problemom izginjanja psov. Zdi se, da je volk primamil vse njihove pse v trop lačnih volkov in na koncu preživi samo en človek z dvema psoma. Z ognjem poskuša oddaljiti volkove, ki se vse bolj približujejo, toda reši ga skupina Indijancev.

Preostali del romana spoznamo Belega Očnjak in sledimo njegovemu življenju in odraščanju, najprej v divjini z mamo, zatem v Indijanski vasi. Tam je Očnjaku odvzeta svoboda gibanja in hrepeni po divjini in svobodi, toda mora se obnašati, kot poslušen pes. Sčasoma postane vdan lastniku, Sivemu Dabru, vse dokler ga ne proda Lepotcu Smithu, človeku ki se je brutalno obnašal do Očnjaka, tepe ga in prisili v borbe z drugimi živalmi. Od njega ga reši Weedon Scott, s katerim Očnjak ostane do konca romana, s katerim doživi ljubezen in resnično predanost. Zadnji del romana se prav tako lahko bere, kot pripovedka, v katerem avtor uvaja novo osebo in Očnjak tvega svoje življenje, da bi rešil gospodarja, ki mu je vdan.

Kontrast med vplivom narave in človeka se vidi iz Očnjakovega obnašanja. Na začetku on odrašča v divjini, katere zakone spoštuje in se počasi privadi na njih. Vodi ga instinkt in vse izkušnje, ki jih dobi, se kasneje to zruši, ker se mora naučiti prilagoditi novi okolici, ter se pokoriti človeški volji, z ignoriranjem svojih instinktov in impulzov. Avtor pokaže, da se njegovo obnašanje lahko oblikuje, da njegova narava kruta, temveč so ga v to prisilile okoliščine. Prav tako se je zaradi okoliščin prisiljen obnašati, kot pes in ignorirati svojo volčjo naravo. Kasneje mu to postane toliko naravno, da se sam k temu prostovoljno vrne.

Na koncu romana je Beli Očnjak končno našel mir in premoženje, na posestvo na katerem se nahaja, šteje za dom, kjer ga vsi sprejmejo in ljubijo, kot je to nekoč veljalo v divjini. Avtor želi pokazati, da okoliščine urejajo obnašanje, ter oblikujejo pravilne oblike nekatere osebe ali v tem primeru, živali.

Beli Očnjak obnova

Prvi del

V divjini severa, kjer so temperature precej pod lediščem, gre skozi zamrznjeno reko vprega šest močnih psov. Za sanke, katere so psi vlekli, je bil privezan dolg pravokoten zaboj, kjer je bil človek, ki je izgubil bitko z divjino. Ostala dva, Bill in Henry sta se v tišini prebijala skozi hladno divjivno. Za njimi se je slišalo cviljenje volkov.

Zvečer sta se ustavila in naredila tabor. Psi so bili nemirni, kot ponavadi in Bill je opazil, da imajo pomanjkanje hrane, ko je hranil pse. Izvlekel je po eno ribo za vsakega od šest psov, toda en pes je ostal brez hrane, zato ga je moral dodatno nahraniti. Zupal je Henryju svoj sum, toda Henryju se to ni zdelo preveč pomembno. Cviljenje volkov je bilo vse bližje in celo psi so bili vznemirjeni ter prestrašeni. Imeli so samo tri metke. Sredi noči je Billa zbudilo vse glasnejše renčanje psa in ko se je prebudil, jih je naštel sedem. Okoli šestih zjutraj, je bil še vedno mrak in Bill je Henryja obvestil, da ni več sedem psov, temveč pet. Pes, ki sta ga klicala Debeli, je izginil. Pojedli so ga volkovi.

Po zajtrku so odšli na pot. Okoli devete ure, so jim znova sledili volkovi. Ker so bili arktični dnevi kratki, noči dolge, se je že okoli tretje ure spustila tema, ki so jo volkovi izkoristili, da bi se jim čimbolj približali in ustvarili nemir med psi. Bill želi, da volkovi najdejo nek plen in jih pustijo na miru. Ko so se tega večera znova utaborili in je Henry pripravljal večerjo, se je zaslišal Billov boleč zvok in renčanje psa. V eni roki je držal gorjačo in v drugi rep in polovico posušenega lososa. Drugo polovico je izgubil v borbi z volkom, ki ga je odgnal z gorjačo. Rekel je, da je volk izgledal, kot pes, kar je Henry komentiral, da je zagovoto udomačen volk.

Zjutraj jih je pričakalo novo neprijetno presenečenje. Izginil je tudi pes Žabec, najbolj močan, ki sta ga imela. Dan je minil, kot vsi drugi, v potovanju in v spremstvu volkov. Ta večer sta privezala preostale štiri pse z usnjenimi pasovi in palicami, da ne bi mogli pregristi pasa in se osvoboditi. Tako kot vsak drug dan, so jih tudi sedaj opazovale številne volčje oči. Henry si zaželi, da bi imeli več metkov, katere bi lahko izstrelila, da bi jih preplašila.

Nato v prostor osvetljen z ognjem pride volk, ki je prej volkom služila, kot vaba, ki je privabila pse in jih pripeljala čim bližje tropu, kjer bi umrli. Tokrat je poskušala odvleči psa, ki se je imenoval Enouhec, toda prasketanje lesa v ognju jo preplaši in pobegne. Henry in Bill se se strinjata, da je obnašanje volka čudno, ker pride blizu tabornega ognja. Pridružila se je psom in jih hranila, kot da je ena izmed njih in sklene, da je ona pravzaprav pes. To jih spomne na človeka, ki je imel psa in je pobegnil z volki. Niso več smeli izgubiti nite enega od preostalih štiri psov, zato se odločita, da bosta prihodnjič ubila vsiljivca.

Naslednje jutro je izginil še en pes, Tekač. Bila sta prepričana, da mu je drugi pes pregriznil pas, ker se sam ni mogel osvoboditi. Ko so ta dan nadaljevali, se je Bill odločil, da zvečer zveže vse pse, ločene eden od drugega. Potem sta našla ostanke palice, na katero je bil Tekač privezan in glede na to, da so volkovi pojedli tudi pas, sta vedela, da so lačni. Nato je Bill odšel v izvidnico in se vrnil, ter rekel, da je videl veliko lačnih volkov, ter da nekaj tednov že niso ničesar jedli, samo njune pse. Bilo jih je preveč, zato jim to ni bilo dovolj. Menil je, da bodo kmalu napadli, ker so jim bili oni zagotovo plen.

Začela jima je slediti volkica in brez strahu se jima je približevala. Izgledala je prevelika za volka, krzno je bilo kot pravo volčje, toda bil je čudne rdeče barve. Bill in Henry se strinjata, da je prišel čas, da uporabita enega izmed metkov, toda volkica pobegne, ko vidi puško. Tiste noči nista mogla mirno spati, ker so volkovi postali bolj drzni in so se jim vse bolj približevali. Henry je opazil, da se je Bill zaradi tega ustrašil bolj in sklene, da ga bo moral naslednji dan opogumiti.

Noč je minila dobro in zjutraj so bili vsi psi. Na poti so se jima obrnile sanke, zaradi česar sta morala odvezati pse. Enouhi je izkoristil priložnost in se oddaljil in ko sta ga začela klicati, je zbežal v daljavo, kjer ga je čakala volkica. Ko je prišel do nje, je postal sumničav in ona ga je še naprej zvabila stran od ljudi. Ko je pes ugotovil, je bilo prepozno, proti njemu so začeli teči volkovi. Bill je odhitel med volkove, odločen da reši psa od volkov. Henry zasliši strel in hitro zatem še dva in vedel je, da Bill nima več metkov. Slišali so se kriki psov in volčje zavijanje in zatem se je spet vse umirilo in prevladala je tišina. Henry je vedel, kaj se je zgodilo.

Nadaljeval je pot s preostalima dvema psoma in se utabori tega večera, je prinesel dovolj lesa. Ni mogel mirno spati, ker so se volkovi toliko približali, da ni bil več varen. Vzdrževal je ogenj, vedoč da je to edino sredstvo obrambe pred volkovi. Zjutraj je poiskal nekaj hrane in naredil in naredil trakove, ki jih je s pasom privezal okoli dreves, da bi tu pustil krsto pokojnega prijatelja.

Ponoči ni bil več prepričan. Volkovi so se sedaj nevarno približali in iz dremeža sta ga zbudila preostala dva psa, ki sta renčala na volkico. On je bila dva metra oddaljena od človeka in ga opazovala in ko je želel, da bi na njo vrgel les, se je že oddaljila. Celo noč je tako odvrnil volkove in ko se je zjutraj zbudil, se prvič niso razšli. Dneve in noči je preživel z obrambo z gorečo vejo od volkov. Tako je ranil volkico, ki se je v nekem trenutku približa le korak stran.

Volkovi so napadli še zadnja dva njegova psa. Henry je ogenj razširil po velikem krogu in se vsedel na sredino, dokler se ogenj ni začel gasiti. Moral je prinesti še lesa, tod ni se mogel odmakniti od ognja, ker so ga takrat volkovi napadli.

V nekem trenutku je ugotovil, da mu ničesar več ne preostane. Predal se je usodi in sam sebi rekel, da želi samo spati in da ga lahko volkovi svobodno napadejo. Zdelo se mu je, da je spal ure, toda zbudil se je samo nekaj trenutkov kasneje. Toda, vse se je zdelo drugače. Volkov ni bilo in on je ležal na sredini skoraj ugasnjenega ognja, obkrožen s skupino ljudi, ki so ga našli in ga rešili pred lačnimi volkovi. Iz daljave se je spet zaslišalo cviljenje volkov, ki so ostali brez plena.

Drugi del

Volčica je prva zaslišala glasove ljudi in se je začela odmikati od ognja in sledil ji je veliki sivi volk, ter preostanek tropa, ki je odredil, da jih ugriznejo, če jih bodo poskušali prehiteti. Na volčico ni renčal, do nje je bil naklonjen in je rad tekel z njo. Volčici z desne strani je tekel enooki volk in ona je oba volka zavrnila z renčanjem in ugrizi. Oni bi se zaradi tega tepli, toda bili so lačni, kar je bil večji problem. Še en volk je bil v tropu, star tri leta, toda bolj razvit in z nadpovprečno močnim telesom in duhom.

Volkovi so tekli dneve in noči, v iskanju hrane in našli severne jelene. Napadli so največjega izmed njih in v kratki in ostri bitki, je jelen volkom povzročil poškodbe. Toda bil je obsojen na neuspeh. Imel je okoli 400 kil, kar je bilo dovolj mesa štirideset volkov v tropu.

Zdaj, ko jih ni več mučila lakota, se je trop ločil. Volčica, vodja tropa, enooki volk in mladi triletnik, so peljali svoj del tropa proti reki. Ko so ostali popolnoma sami, je volčica postala divja in napadla volkove. Oni so ji to pustili, toda med sabo so se potolkli za njeno naklonjenost in ona je pri tem uživala. V tej borbi je zmagal enooki volk in onadva sta skupaj nadaljevala pot. Našla sta Indijanski tabor, ki ga je volčica hrepeneče opazovala in želela biti del te skupnosti. Na koncu se obrne in steče v gozd.

Dva dneva sta se gibala okoli tabora. Volčica ni želela oditi, čeprav je to skrbelo njenega sopotnika. Ko sta zaslišala strele, katerim sta se komaj izognila, sta se bila prisiljena oddaljiti od tabora. Volčica je postajala vse bolj razdražljiva in odločna, da najde tisto, po čemer hrepeni. Končno je našla jamo v bližini reke in se tam ustalila. Enooki volk je skrbel za njo in ji vsak dan prinašal hrano. Nekega dne, ga je pričakalo pet potomcev, ki jih je volčica ljubosumno pazila. Spet je odšel v iskanje za hrano in se vrnil z ježevcem, ki ga je ugrabil, ko ga je risinja skoraj ubila. Volčica ga je pozdravila in ga opozorila naj se ne približuje, toda bila je seveda manj stroga, kot prej.

Eden mlad volkec je še posebej izstopal iz legla, ker je edini s svojo sivo barvo spominjal na očeta. Ostali štirje so imeli rdečkasto barvo, kot mama. Razlikoval se je po obnašanju; zelo hitro se je naučil razlikovati mamo, vonj, dotik in okus. Odkril je, da iz jame prihaja luč, ki je pomenila nov svet, ki ga on še ne pozna. To ga je privlačilo. Naučil se je renčati glasneje od drugih in jih premagal s svojo tačko in gristi preden so se ostali tega naučili. Privlačila ga je svetloba na izhodu iz jame, toda volčica ga je vedno odvrnila do tega.

Sledilo je dolgo obdobje lakote. Enooki je imel težave pri iskanju hrane. Indijanski tabor iz katerega je kradel hrano se je preselil, zato so mladi volkovi umirali od lakote eden za drugim, vse dokler ni živ ostal samo eden, sivi volk. Nekega dne se tudi Enooki ni več vrnil in volčica je vedela zakaj. Našla je sledi borbe med njim in risom, borba ki se je končala slabo za volka.

Čeprav je volčica zdaj zapuščala mladega volka samega in odšla v iskanje za hrano, si volk ni upal oditi iz jame. To je bilo zaradi strahu, ki mu je bil prirojen. Nekega dne zanemari strah, se opogumi in se spusti proti svetlobi in odide iz jame. Takoj, ko je stopil iz jame v neznano, pade po pobočju navzdol. Instinkt mu govori, da naj nadaljuje. Našel je skrito gnezdo ptic in pojedel vse ptiče in nato ga napade mama ptičov. Spusti se v boj, prvi v življenju, iz katerega je neslavno pobegnil in zatem občutil, da mu sledi nevarnost. Bil je jastreb. Uspel se je skriti in ptica, se je namesto na volka, usmerila na tisto drugo ptico. Potem je bila žrtev napada lisice, iz katerega ga je rešila volčica.

Po dve dnevih, volk znova odide v iskanje za hrano in tokrat pristopi bolj pameten in izkušen. Vodi ga instinkst za ubijanje in lakota, toda nima preveč sreče. Ko nastopi kratko obdobje lakote, je mama tista, ki mu prinaša hrano – mladega risa. Mladi volk ugotovi, da zakon, ki vlada v divjini se glasi: jej ali pa te bodo pojedli.

Tretji del

Ta del romana se začne s prvim srečanjem mladega volk z ljudmi. Zgodi se, ko volk najde indijansko vas. Ko se je znašel obkrožen z ljudmi, je bil presenečen, ker se ga niso prestrašili. Prva misel je bila, da pobegne, toda nato se v njem zbudi nek instinkt in ostane na mestu, čeprav ga je že prevzemal velik strah. Ko je eden od ljudi posegel po njem, ga ugrizne za roko. To ni povzročilo strahu, temveč so se ljudje smejali njegovim belim čekanom. Pokliče svojo mamo volčico, ki hitro pride in zagodrnja grozeče na ljudi in mladi volk zmagoslavno misli, da je problema konec. Toda eden od ljudi jo prepozna in jo pokliče po imenu, Kiche in ona se mu pokori. Bila je potomka psa in volka in pes je pripadal bratu človeka, ki jo je prepoznal. Odloči se, da bo skrbel za njiju. Mladega volka zaradi čekanov poimenuje Beli Očnjak. Ostali psi, ki so pripadali njim, so napadli Belega Očnjaka, toda ljudje so jih ločili in Očnjak ugotovi, da so bili vladarji po vrstnem redu, ki se vzpostavi med njimi.

Po vrnitvi v vas, Beli Očnjak spozna svojega prvega sovražnika, psa Lip-lipa, ki ga takoj napade. Ko poskusi ogenj, se opeče in njegov ponos je dodatno ogrožen, zato se razjezi, ker so se mu vsi smejali.

Hitro se Beli Očnjak nauči navad ljudi in življenja v taboru. Naučil se je, kako se mora obnašati. Lip-lip mu še naprej greni življenje in ker je bil premočan za njega, je vedno zmagal. Beli Očnjak zato ni mogel uživati v otroštvu in igri, zato je postal zelo težaven. Naučil se je, kako ukrati hrano in kako se maščevati Lip-lipu. Mama je bila privezana in ni mogla pomagati, vse dokler je Lip-lip prišel do nje, ko je preganjal Očnjaka. Takrat ga je kaznovala.

Ko je človek, sklenil da Kiche ne bo več bežala, jo osvobodi. Zdaj se je lahko prosto gibala po taboru. Beli Očnjak je bil srečen zaradi tega, ker je želel pobegniti. Nekaj ga je vleklo proti divjini, toda mama mu ni želela slediti. Vsakič se je obrnila in vrnila v tabor, ker je njena pripadnost človeku prevladala njen nagon. Kmalu je Beli Očnjak bil prisiljen, da se loči od matere in to ko je eden izmed Indijancev, Sivi Dabar, moral vrniti dolg Indijancu Trije Orli in mu je med drugim predal tudi Kiche. Beli Očnjak se ni želel ločiti od mame in jim je poskušal slediit, zaradi česar ga Indijanec Tri Orli pretepe. Žaloval je za mamo, toda ostal je v vasi in ni bežal, ker je upal, da se bo nekega dne lahko vrnila. Naučil se je, da mora biti vdan ljudem in da ga v zameno ne bodo tepli. Ko se je to naučil, mu je Sivi Dabar včasih dal kos mesa in ni ga dal ostalim psom. Sčasoma se med njim in gospodarjem začne ustvarjati povezanost in vdanost.

Lip-lipovo preganjanje je bilo bolj pogosto, ker so zdaj vsi psi nasprotovali Očnjaku in Lip-lip je bil vodja. Napadli so ga v skupini, zato se Očnjak ni mogel braniti. Toda njegova divja narava je prevladala in znal je napasti pse, ko so bili na samem. Ni bil dovolj močen, da zada smrtonosni udarec, toda je številnim raztrgal grlo. Bil je najhitrejši in je užival, ko so ga preganjali in on jih je zapeljal v gozd in se tam skril, da ga ne morejo najti. Ta del je poznal bolje od psov in imel je boljše instinkte, zato mu niso mogli nič. Poleg živali, so se proti Očnjaku uprli tudi ljudje, vsi razen njegovega lastnika Sivega Dabra. Bili so jezni, ker jim je vedno kradel hrano in napadal njihove pse, toda Sivi Dabar ni pustil, da mu naredijo kaj slabega. Beli Očnjak se je počutil, kot vsiljivec tako med živalmi, kot tudi med ljudmi.

V jeseni, so vsi tabori pakirali in se pripravljali na lov. Beli Očnjak je izkoristil priložnost, da pobegne v gozd in se skrije, ker se je odločil ostati v divjini. Sivi Dabar ga je iskal in klical po imenu, toda on se ni želel odzvati. Ko je na koncu ostal sam, je užival nekaj časa v novi pridobljeni svobodi, toda hitro ugotovi, da je osamljen. Prevzame ga občutek, da mu sledi nevarnost, zato se vrne v vas. Ko je spoznal, da je zapuščeno, začne žalostno zavijati. Odloči se, da odide v iskanje ljudi, zaradi česar je neutrudno tekel ob obali dneve in noči, postal lačen in z ranjenimi tačkami. Našel je sled v snegu in se odpravil do ljudi, pričakoval je udarce od Sivega Dabra, toda on ga namesto tega nahrani. Beli Očnjak se je tako prostovoljno vrnil k ljudem in se odločil živeti pod njihovo oblastjo.

V decembru se Sivi Dabar odpravi s sankami ob reki Mackenzie in njuna sinova Mit-sah in Kloo-kooch gresta z njim. Psi so bili privezani z vrvmi za sanke v taki formaciji, da je vsak pes bil za dolžino sprednjega na strani drugega, da bi, dokler vlečejo sanke, vlekli eden drugega. Mit-sah je postavil Lip-Lipa na čelo vleke, kar je navzvzen izgledalo, kot največja čast, toda bilo je prav nasprotno, ker so ga tako vsi psi vlekli. Njihovo sovraštvo je vse bolj raslo tudi zaradi dejstva, da ga je mladi Indijanec na videz najbolj imel rad. Dajal mu je največ mesa, zaradi česar so bili ostali psi jezni.

Zdaj, ko Lip-lip ni bil več vodja vleke, je to postal Beli Očnjak. Vendar pa se kljub skupnemu sovraštvu do Lip-lipa, ni strinjal z drugimi psi. Naučil se je, da mora do šibkejših vladati močno in ljudem biti vdan in takšnega reda se je držal. Ostali psi se mu niso upali približevati, nit vzemati hrane, temveč so skrbeli, da čim prej pojejo svojo, da jim je kdo ne bi ukradel. Želel je biti izoliran od vseh, toda še naprej obdržati vlado nad njimi. Razvil se je v nevarnega psa, ki je svet doživljal, kot hladen, brez topline in ljubezni. Pokoril se je Sivemu Dabru in ga spoštoval, kot lastnika, toda ni ga imel rad. Razlog je bil dejstvo, da niti Sivi Dabar do ljudi nikoli ni pokazal takšnih občutkov.

Ko je šel v iskanje hrane, ga neki deček napade s sekiro. Beli Očnjak je bil zmeden, ker je vedel, da ni naredil ničesar proti zakonu. Vedel je, da ne sme napasti človeka, toda deček mu ni dal izbire, ker se je moral braniti. Vrnil se je k Sivemu Dabru, pričakoval je kazen, ker je napadel človeka, “boga” v njegovih očeh, toda ko je deček s starši prišel zahtevat pravico, je Sivi Dabar branil Očnjaka. Tako se je Beli Očnjak naučil, da svojo lastnino lahko brani pred ljudmi, ki niso njegovi vladarji. Ko je Mit-sah kasneje našel napadenega dečka, je med njimi in ostalimi dečki izbruhnil prepir in napadejo Mit-saha. Očnjak je to na začetku samo opazoval, ker je menil, da se ga to ne tiče, toda nato je ugotovil, da je njegov “bog” napaden in da ga mora braniti. Zaradi tega je bil nagrajen z mesom.

Spomladi so se vrnili v vas. Beli Očnjak je bil zdaj enoletnik in je mil med največjimi psi v tropu. Bil je močan in samozavesten, zato je zaradi tega povzročil strah pri ostalih psih, ki so se bali, da ga napadejo.

To poletje se je ponovno srečal s svojo mamo. Veselo je odšel proti njej, toda ona ga zavrne z renčanjem in mu raztrga gobček. To je Belega Očnjaka zmedlo, toda to je bilo običajno obnašanje volčice, ki brani svoje mlade volkove. Belega Očnjaka, ki ga ni videla že več let, je popolnoma pozabila in je bil za njo zdaj nevarnost za njene mlade volkove.

Beli Očnjak je odrastel v močnega psa. Skupnost v kateri je odraščal, ga je prisililo, da se obnaša, kot pes in ne volk. Vendar pa ne glede na to, koliko je bil močen, še vedno ni prenašal, da se mu nekdo posmehuje. To je bila njegova slabost.

V tretjem letu Očnjakovega življenja, v vasi zavladal lakota. Živali je bilo v tem obdobju zelo malo in to je bil problem za ljudi, ker so živeli od lova. Psi so jedli eden drugega in na to so bili prisiljeni tudi njihovi bogovi. Najprej so nastradali najšibkejši in ko so močnejši od njih ugotovili, kaj se dogaja, so pobegnili v gozd. Med njimi je bil tudi Beli Očnjak, ki je bil bolj pripravljen na takšno življenje, ker se je učil iz izkušenj. Spretno je ulovil veverice, toda njegova lakota je bila tolikšna, da je bil prisiljen ukrasti hrano iz pasti, ki so jo postavili ljudje. Nekega dne, je srečal mladega volka, slabega in lačnega, katerega je pojedel. Srečal je tudi Lip-lipa in ker je imel srečo pri lovu in bil sit, ga je brez problema ubil. Vrnil se je v vas in videl, da je lakota minila.

Četrti del

Zdaj je bil Beli Očnjak postavljen za vodjo vprege, da teče, medtem ko ga ostali psi ženejo. Sovraži ga zaradi tega in on sovraži njih. Sovražil je, ker mora bežati pred njimi v vpregi, medtem ko je tri leta nad njimi vzdrževal vlado. Zaradi tega njegov položaj ni bil katerikoli privilegij. Ni jih mogel napati, ker bi ga Mit-sah udaril z bičem po zadnjici in oni so ga napadali v skupini in ne posamezno, ker jim tako ni mogel ničesar.

Poleti leta 1898, v času zlate mrzlice, pride v Fort Yukon, kjer se Sivi Dabar ustvaril velik zaslužek s trgovanjem. Tu je Očnjak prvič srečal bele ljudi. Kmalu je videl, da so oni močnejši od njegovih “bogov”. Bil je sumljiv do njih in on je bil njim zanimiv, zaradi svojega volčjega izgleda. Njihovi psi so bili močni in je Beli Očnjak preživel dneve z ostankom tropa, ki jih je napadal in ubijal, kar ni bilo všeč belim ljudem.

V Fort Yukonu je živel človek, ki so ga klicali Lepotec Smith. Nihče ni vedel njegovega pravega imena in priimek je bil v popolnem nasprotju z njegovim izgledom: bil je zelo grd človek. Poleg tega je bil zloben in krut človek, vsi so se ga bali. To je občutil tudi Beli Očnjak, ki ga je Smith želel kupiti, toda Sivi Dabar tega ni sprejel. Beli Očnjak mu je bil najbolj dragocen pes in najboljši vodja, in če upoštevamo, da se je Sivi Dabar obogatil s trgovanjem, denarja ni potreboval. Toda Smith se odloči, da mu prinese najbolj dragoceni viski in zaloga denarja se je kmalu začela zmanjševati. Ko mu ničesar ni več ostalo, Smith predlaga, da mu proda psa, v zameno za viski in on se strinja s tem. Beli Očnjak noče sprejeti Smitha, kot gospodarja in zato nenehno pobegne nazaj k Sivemu Dabru, ki ga ima za “boga” in lastnika, zaradi česar od Smitha dobi udarce.

Smith ga je držal zavezanega na verigi in kmalu je odkril Očnjakovo šibkost – sovraštvo posmeha. To je izkoristil v njegovo preoblikovanje v profesionalnega borca. Dobro je ocenil njegovo moč in Očnjak je iz vsakega boja z drugimi psi odšel, kot zmagovalec, kar je Smithu prinašalo veliko denarja. Beli Očnjak je postal znan, kot Bojni pes. Niti en pes se ni kosal z njim in v boju proti njemu so pripeljali volkove in rise. Ni bilo več nikogar, s katerim se ni bojeval, vse dokler mu niso pripeljali najbolj močnega pitbulla v okolici.

To je bil prvi boj, ki ga je izgubil; ni se mogel boriti s bulldogom. Kakor se je zdelo, da bo Očnjak ubit, se pojavita dva človeka, ki prekineta boj in ločita pse, jezni zaradi takšnega obnašanja do živali. To sta bila Weedon Scott, rudarski strokovnjak in Matt vodič psov. Plačata Smithu petdeset dolarjev in tako odkupita Belega Očnjaka.

Želela sta ga ukrotiti in ga odvežeta, ter mu data meso, toda Očnjak ubije drugega psa, ki mu je meso želel ukrasti in napade človeka z ugrizom v nogo. Scott se zato odloči, da ubije psa in pripravi puško. Matt ga odvrne od te ideje, verjame da morajo Očnjaku ponuditi resnično priložnost, ker je imel težko življenje in je zato nezaupljiv. Naslednji dan je bil Očnjak prepričan, da ga bodo kaznovali, ker je napadel človeka in ga ugriznil v roko, toda Scott pride do njega in začne z njim govoriti. Postopoma se je Očnjakov dvom umiril in odloči se zaupati novemu “bogu”. Prevzel ga je nov občutek, do takrat neznan in to je bila ljubezen do gospodarja. Spoznal je njegovo dobroto, nekaj na kar ni bil navajen.

Postal je odličen pes čuvaj, medtem ko je vlekel sanke. Hitro je postal vodja, ki so ga ostali psi spoštovali in prevzel je mesto voditelja tudi v vpregi. V tem primeru, so bili psi enakomerno poravnani, eden zraven drugega in ne eden za drugim. Nekega dne gospodar Scott odide v Circle City in ko je Očnjak ugotovil, da se gospodar ni vrnil, ga je prevzela velika žalost za njim. Zavračal je hrano in delo in drugi psi so zdaj prevzeli vlado nad njim. Matt ga je moral prinesti v hišo, da bi ga branil pred drugimi psi, toda to ni razveselilo Očnjaka. Žalost za gospodarjem je bila prevelika. Matt obvesti Scotta o Očnjakovem obnašanju in ko se Scott vrne, je bil Očnjak ves iz sebe od veselja. Takoj se je obnovil in dobil voljo do življenja. Obnašal se je, kot najbolj zvest pes.

Nekega večera sta Scott in Matt zaslišala tuljenje in krike in odhitita, da vidita, kaj se je zgodilo. Ugotovila sta, da je Očnjak napadel nekega človeka in to je bil Lepotec Smith, ki ga je poskušal ukrasti.

Peti del

Scott se pripravlja na vrnitev v Kalifornijo in Beli Očnjak občuti, da se pripravlja nekaj slabega. Zaradi tega vsak trenutek preživi z gospodarjem. Na dan odhoda ga zapre v hišo, toda Očnjak pobegne skozi okno, zaradi česar utrpi velike rane. Ko je prišel v luko, je bila ladja že v odhodu. Scott se odloči, da ga pravzaprav ne more zapustiti in da ga bo vzel s sabo.

Ko se izkrcata v mestu, je Očnjak presenečen nad spremembo okolice. Novo presenečenje je ženska, Scottova mama, ki ga objame po prihodu. Očnjak to pričaka z ostrim neodobravanjem. Na posestvu se najprej sreča s psom čuvajemm, ki ga ni smel napasti, ker je bila psica in to je bilo proti njegovi naravi in zakonu, toda psica je bila jezna, zaradi novinca in ga je vedno napadala. Srečal je še enega psa, lovskega in da bi preprečil boj med psi, je Scott pripeljal Belega Očnjaka v hišo.

Dejstvo, da je z gospodarjem odšel v hišo, je naredila ostale pse za prijatelje nastrojene do Očnjaka in on se je hitro znašel na posestvu. Očnjak ni vračal prijateljstva, ker na to ni bil navajen v divjini. Želel je samo, da ga ostali psi Dick in Collie pustijo na miru. Naučil se je, da mora spoštovati gospodarjevo družino, čeprav mu ni bilo všeč, pustil je, da ga božajo. Čez nekaj časa so mu bili všeč tudi otroci in za njimi, je imel najbolj rad gospodarjevega očeta. Rad je ležal pod njegovimi nogami, ko je on bral časopis. Toda vse to se je dogajalo, samo dokler ni bilo gospodarja. Ko se je vrnil, za Očnjaka ni obstajal nihče drug, razen njega.

Ker je zaklal nekaj kokoši, je sledila gospodarjeva kazen. Stari Scott je rekel, da žival, ki enkrat okusi kri, se ne bo od tega odvadila, čeprav je gospodar govoril drugače. Za stavo je zaprl Očnjaka med kokoši in on se sploh ni oziral na njih. Tako je stari Scott izgubil in moral je Očnjaku ponavljati, da je pametnejši, kot je mislil.

Nekega dne Očnjak celo uspe zalajati. Ko je tako enkrat gospodar odšel na jahanje in je Očnjak tekel za njim, je konj padel in gospodar si je zlomil nogo. Poslal je Belega Očnjaka domov, da pripelje pomoč. Očnjak, čeprav ni razumel, kaj mu gospodar pravi, je vedel, kaj mora narediti. Ko je prišel na posest, je družini nekako poskušal pokazati, da je gospodar v nevarnosti in ko je zalajal, mu je to končno uspelo. Potem so ga vsi v družini ljubili še bolj.

V tem času je bila glavna novica v časopisu pobeg nekega obsojenca, Jima Halla iz zapora. Odločil se je, da se maščuje sodniku, ki ga je nepravično zaprl in to je bil star sodnik Scott. Ubežnik je prišel na posest in je bil pripravljen napasti družino, toda Beli Očnjak mu prepreči. Vendar ubežnik povleče pištolo in zadane Očnjaka, zaradi česar so Očnjakove možnosti za ozdravitev zelo majhne, toda vse je presenetil in preživel.

Vrsta dela: roman

Tema dela: način, na katerega okolje oblikuje obnašanje enega volka

Čas nastanka: konec 19. stoletja

Mesto nastanka: divjina daleč od severa, indijanska vas, posest v Kaliforniji

Osebe: Henry, Bill, Beli Očnjak, Kiche, Sivi Dabar, Lip-lip, Mit-Sah, Lepotec Smith, Weedon Scott, Collie, Matt, sodnik Scott, Jim Hall

Opis oseb

Beli Očnjak – glavni junak romana, iz njegove perspektive sledimo dogajanju. Njegova mama Kiche je bila na pol pes in na pol volk in tudi on je imel ta del pasjega nagona v sebi. Svoje življenje začne v divjini, kjer je edini preživi od petih mladih volkov, radoveden, močen in pogumen. Čuti, da je divjina kraj, kateremu pripada, toda to mu je odvzeto, ko z mamo pride v indijansko vas, kjer se mora pokoriti ljudem in se naučiti živeti, kot pes, čeprav hrepeni po svobodi in divjini. Tu se počuti, kot vsiljivec in zaradi sovražnega obnašanja ostalih živali in ljudi, postane poln sovraštva, zloben in borben.

Vendar pa se je naučil, da se mora pokoriti volji ljudi, ki jih ima za bogove, ker ve, da so oni močnejši od njega. Takšno obnašanje in občutki se še bolj okrepijo, ko njegov lastnik postane krut človek Lepotec Smith, ki ga žene v boj z drugimi živalmi. Njegovo obnašanje se spremeni šele, ko spozna dobrosrčnega Weedona Scotta, ki mu da vso svojo ljubezen, zaupanje in predanost.

Kiche – Očnjakova mama, ki skrbi za njega v divjini in ga brani pred ostalimi psi v indijanski vasi, toda zavrne pobeg z njim, zaradi predanosti človeku. Ko jo prodajo in ločijo od Očnjaka, se ponovno srečata šele po dolgem času, toda ona ne prepozna in se sovražno obnaša do njega, ker ga ima za vsiljivca in nevarnost za njene mlade volkce.

Sivi Dabar – Očnjakov prvi lastnik, ki je do njega pravičen, toda zaržan in nikoli ne pokaže nežnosti, niti ljubezni, čeprav dobro skrbi za njega. Zaradi tega mu je Očnjak vdan, toda ne ljubi ga, ker tega občutka še ne pozna. Vendar pa je njegova predanost toliko močna, da celo po pobegu znova išče gospodarja in se prostovoljno vrne k njemu, sprejme da se obnaša, kot pes in ne kot volk, kar mu narekuje njegova narava.

Weedon Scott – človek, ki je rešil Belega Očnjaka od boja z drugimi psi in mu dal dom ter ljubezen. Dal mu je priložnost, da vidi, kako ne prestavlja nevarnosti in z nežnostjo se je obnašal do Očnjaka, zaradi česar ga vzljubi in mu postane brezpogojno zvest. Ko Scott odide na pot, Očnjak izgubi voljo za življenje, ker je njegova ljubezen do gospodarja prevelika. Zaradi tega Scott nima srca, da ga zapusti in ga pripelje na svojo posest v Kaliforniji. Očnjakova ljubezen in hvaležnost sta tolikšni, da tvega lastno življenje za gospodarja, reši ga od ubežnika, ki se je želel maščevati.

Opomba o avtorju

Jack London je bil rojen leta 1876 v San Franciscu. Njegovo pravo ime je John Griffith London. Bil je ameriški književnik in poseben po tem, da nikoli ni končal šole, temveč je bil samouk.

V mladosti se je ukvarjal z različnimi deli, tako je delal, kot mornar, nosač ledu in bil celo iskalec zlata. Velika strast so bila njegova potovanja.

Študiral je Marxa, Darwina in Nietzsheja, ter predstavljal je revolucijo. Delal je tudi, kot vojni dopisnik v času ruske – japonske vojne.

Potem, ko je zbolel za pomanjkanjem vitaminov, se je vrnil v Oakland. Umrl je leta 1916 v Glen Ellenu.

Po naravi je bil vedno uporniški, bil je močna osebnost in nikoli se ni uskladil z okolico, v kateri je živel. Poskušal jih je premagati z močno voljo in borbo do samega konca.

Pisal je romane, pripovedke in novele, ter objavil 50 knjig.

Njegova najbolj znana dela so: “Morski volk”, “Beli očnjak”, “Dolina meseca”, “Ljudje iz dna”, “Bele samote” in mnoge druge.