Beg

Roman “Beg” se uvršča v enega izmed najboljših romanov hrvaške moderne. Natisnjen je bil leta 1909 in nosi podnaslov “Zgodovina enega od naših ljudi”.

Avtor pripoveduje zgodbo o Đuri Andrijaševiću, govoril je o njegovem trdem življenju. V romanu je opisana njegova usoda. Bil je reven hrvaški intelektualec, ki se je šolal v velikem mestu, toda na koncu ga je pokončalo življenje provincialnega mesta, kjer je popolnoma propadel.

To je roman o Đuri, ki se nahaja v slabih socialnih razmerah, odide v veliko mesto, ki ga uspešno zaključi, da bi se vrnil na hrvaško vas. Avtor nam s podnaslovom kaže, da je v liku Đure dejansko opisal tipičen značaj. Čeprav je skozi celoten roman poudarjena socialna komponenta, se avtor ukvarja s stavnjem duha glavne osebe in iz tega lahko povemo, da gre za psihološki roman.

V “Begu” lahko vidimo veliko značilnosti sodobne proze. Avtor je dal poudarek na notranjo karakterizacijo oseb in njegovih konfliktov in med pripovedovanjem so pogosti tudi monologi glavne osebe skozi njegova pisma in dnevnike.

“Beg” je sestavljen iz dvanajstih poglavij neenakih dolžin. Opazimo lahko, da se v prvem poglavju romana avtor ukvarja z Đurevimi razmišljanji ene noči na vlaku in opisuje njegovo življenje od rojstva in otroštva, ter vse do konca študija. Ostala poglavja se ukvarjajo z naslednjima dvema letoma njegovega življenja, toda delo je veliko počasnejše in je bolj usmerjen na notranja razmišljanja glavne osebe.

Vrsta dela: psihološki roman

Čas nastanka: delo se začne konec januarja leta 1909 in se odvija nekaj let

Mesto nastanka: Dunaj, Zagreb, Kraljevica, Reka, Zdenci, Senj

Beg obnova

Đuro Andrijašević potuje z vlakom iz Dunaja v Slavonijo in pri tem razmišlja o tem, da ne potuje rad. Vsakič, ko je moral odpotovati je začutil ogromen strah. Spomnil se je tudi, da je bil prav tako nervozen, ko je potoval iz Zagreba. Takrat se je obnašal zelo hladno in rezervirano do svoje zaročenke Vere in njenih staršev.

V vlaku si je krajšal čas s klepeti med tremi fanti. Toda kmalu je začutila, da ga ta pogovor utruja, toda eden od fantov je prepoznal v njemu pisatelja novel, ter je želel nadaljevati pogovor v to smer, smer književnosti. Đuro ni želel govoriti o tej temi in si je oddahnil, ko so mladeniči odšli iz vlaka na eni od naslednjih postaj.

Ko je Đuro ostal sam je začel razmišljati… Prepustil se je mislim. Spomnil se je svoje zaročenke Vere in je razmišljal o tem, da beži od zaročenke Vere, ker ji niti ni sporočil, da bo potoval v Zdence. Zavedal se je tudi tega, da prelaga srečanje z njenimi starši, saj je zanj zelo neugodna situacija. Namreč oni so kot Vera veliko dajali upanja v zapuščino Đurovega strica Tomota. Toda stric po smrti ni ničesar pustil Đuri.

Misli so mu šle še naprej. Razmišljal je o svoji stalni zaposlitvi, ki se mu je zdela še daleč. Namreč, čeprav je doktoriral, je moral opraviti še profesorski izpit, da bi našel stalno zaposlitev. Vedel je, da je do tega dela še najmanj dve leti in z Vero je bil že štiri leta skupaj je menil, da bo njeni mami dovolj čakanja. Ljubil je Vero in ob misli, da bi jo imel nekdo drug, se mu strese telo, toda zdaj se mu je to zdela kot edina in idealna rešitev.

Opazoval je prizore, ki so se vrstili, ko je vlak hitel in razmišljal je o svojem prejšnjem življenju.

Mama je bila iz trgovske družine, medtem ko je bil oče mornar in Đuro jima je bil sin edinec. Oče je zgodaj umrl, Đuri je bilo le osem let. Iz tega razloga je bil za njegovo vzgojo poleg mame najbolj odgovoren stric Tomo.

Še kot otrok je Đuro rad veliko bral in igral klavir. Šolal se je v Reki in je bil odličen dijak. Še v času šolanja v “Vijencu” so izšli njegovi prvi književni poskusi.

V poznem otroštvu ga je zaznamovalo njegov notranji konflikt zaradi spolnega zorenja in krščanske vzgoje. O spolnosti je veliko bral v medicinskih knjigah. Rešitev je našel v pisanju.

Ko je opravil maturo je Đuro odšel k stricu Tomotu v Kraljevicu, kjer je preživel poletne počitnice. Takrat je spoznal punco Zoro Markovo in njenega brata Marka. Na začetku mu punca ni bila všeč, ni mu bilo všeč, ker je bila povsem neodvisna in se je za njega obnašala kot moški. Toda sčasoma se je zaljubil v njo. Počutil se je kot v sanjah. Ko sta skupaj preživela noč, je bilo v njemu kot, da je vse bilo ubito. Telesnost mu je ubila čustva občutke normalnosti.

Tri dni po tem dogodku je Zora odšla. Nikakor ni mogal dočakati čas, ko bo odšel na študij na Dunaj. Čas si je skušal krajšati s pisanjem, toda ni mogel pisati. Prvič je podvomil v književnost nad vrednostami življenja in teh dvomov se vse bolj ni mogel rešiti.

S Zoro ni ostal v kontaktu, niti ni ona pisala njemu, niti on njej. Na Dunaju je objavil novelo, v kateri je pisali o njuni ljubezni in dosegel veliki uspeh, toda niti potem se Zora ni oglasila. Malo zatem je Đuro na Dunaju padel v velike probleme z denarjem. Ni se več učil, čas si je krajšal s pitjem po gostilnah in na mamina pisma ni odgovarjal.

V času praznikov mu stric Tomo ni želel dati denarja za bivanje na Dunaju, zato je moral odpotovati domov. Po nekaj dneh preživetih doma se je odločil napisati pismo Toši, svojemu prijatelju iz gimnazijskih dni, s prošnjo, da ga povabi k sebi na obisk. In malo potem se je znašel na vasi, kjer je prvič po dolgem času začutil, da se mu vrača volja in želja po življenju. Toša mu je predlagal, da nadaljuje študij v Zagrebu, ker se veliko bolje počuti v svoji domovini, toda na Dunaju je izgubil že dve leti.

V Zagrebu se je ukvarjal z novelami in kritiko, ter začel je znova igrati. Kmalu je spoznal Vero preko njene mame. Namreč njena mama je bila soproga višjega uradnika Hrabara in se je ukvarjala z organiziranjem glasbenih druženj. Vera se je vse bolj zanimala za Đura. Ob neki priložnosti med pogovorom sta govorila o knjigi “Ane Karenine” in Đuro ji je rekel, da to ni knjiga za njo. Toda njo je knjiga še bolj začela zanimati in odločila se jo je prebrati. Potem je začela govoriti o tem in bila navdušena nad Đurovo inteligenco in načinom razmišljanja, ter je vse to spremljalo, da ji je tudi fizično všeč.

Vera se je odločila poklicati Đura na eno glasbeno srečanje preko skupnega prijatelja in Đuro se je odzval povabilu. Toda, ko se je prikazal je Vera izgubila pogum in mu rekla naj pozabi na povabilo, ki mu ga je poslala. Đuro ni mogel pozabiti. Odločil se je napisati Veri pismo, v katerem ji je razkril vse o sebi on o svojem življenju. Ko je bilo pismo poslano, ni mogel spati celo noč, ker je čakal na odgovor. In ko je Verin odgovor prispel je Đuro postal drug človek.

S temi mislimi o Veri je Đuro prišel v Zdence. V Zdencih je začel pisati dnevnik in ta del se v knjigi nahaja v drugem poglavju.

Za Đurota je bilo življenje na vasi in zima, ki je sledila zelo dolgočasno in naporno. Čutil je nemir in ni se mogel osredotočiti na pisanje. Zavidal je družini Tošeja o skladnosti. Veri je poslal pismo in dobil povratno pismo od nje, toda od njene mame Nine, ki je od njega zahtevala, da čim prej pride v Zagreb.

Na začetku je Vera čutila simpatijo do Đure in ji je bil zelo všeč. Toda on tistega dne, ko ji je poslal pismo, ko ji je razkril celotno svoje življenje je ostala Vera navdušena. Čutila je veliko navezanost na njega in nestrpno je čakala, ko bosta začela s skupnim življenjem.

Verina mama želi, da njena hčreka prekine zaroko s Đurom in Đuro se ni imel moči boriti z njo. Usodo o njegovem in Verinem skupnem življenju prepusti Nini. Predlaga, da prekineta z dopisovanjem, dokler Đuro ne opravi profesorski izpit. Đuro se strinja, ker je imel v glavi le, da čim prej pobegne.

Đuro je v Reki nestrpno čakal odgovor o zaposlitvi in čas si je krajšal znova s pisanjem dnevnika. Razmišljal je o Veri. Na koncu je dobil službo v senski gimnaziji in delo ga je izpolnjevalo. Rad je delal z otroki. Ve, da mora začeti tudi z učenjem… Na splošno mu življenje v Senju ni bilo nikoli všeč. Ni se mogel prilagoditi na majhno sredino. Spoprijateljil se je s kolegom Lukačevskim, ki mu da nasvet, da se bo sčasoma navadil, ker je mlad. Niti s plačo ni zadovoljen, ki mu ni bila dovolj, čeprav ni imel nobenih posebnih stroškov.

Ko se je aktivno družil s Lukačevskim sta se ob neki priložnosti zelo napila v gostilni. Kolega Rajčić ga je povabil na večerjo. Lukačevski mu je bil vse manj všeč, ker ni mogel prenesti s kolikšnim mirom je govoril o propadu ljudi, ki pridejo živeti v pokrajino in še manj o tem, koliko je slabe izbire profesorskega zanimanja. Zato se je Đuro odpravil k Rajčiću na večerjo s kolegom Gračarom. Grčar je bil eden izmed najstarejših. Imel je pet otrok in Đuro se je nenehno spraševal, kako kaj naredi in kako ima mir pri toliko otrocih.

Pri Rajčiću je bilo prijetno vzdušje. Soproga je bila ljubezniva, toda uradna. Toda, ker se je večerje vse bolj izogibala, se je Rajčić napil in jo je prosil za denar za gostilno. Soproga se je toliko razjezila in sta se pred vsemi prepirala. Đuro si je poskušal zamisliti Vero kot svojo soprogo, toda tega ni mogel, ker je ni želel v tako ubogem in bednem življenju z njim.

Đuro ima vse manj denarja in že dvakrat ga je prosil od mame. Mama mu piše, da nima več denarja, ker vse kar je imela je darovala samostanu v katerem je načrtovala preživeti preostanek življenja. Poleg vsega se Đuro še naprej ne uči. Takrat je dobil še telegram od Vere, ki ga prosi naj nujno pride v Zagreb. Ker nima denarja za pot, ji napiše pismo, ki se mu vrne neodprto. Đuro prosi Tošeja, da naj namesto njega odide k Veri, toda bilo je prepozno. Hrabarovih ni bilo več v Zagrebu.

Medtem, ko je Đuro čakal Tošino pismo, se je počutil osamljenega, zapuščenega in prevaranega. Vse bolj se je družil z učiteljico Darinko in njenim varovancem Minkom. Đuro se je strinjal s tem, da režira diletantsko dijaško predstavo. Bil je veliko kritik v časopisih in celo izbruhnil je škandal okoli omenjene predstave, ker so nekateri menili, da ima ona politični vpliv. Iz vsega tega je bilo jasno, da Đuro ni bil lepo prikazan v medijih.

Đuro se je nato zdrznil. Bil je jezen, ker ni bil niti malo kriv in je začel pisati. Pisal je komedijo “Vojna v Ždrenju”. Na začetku je šlo pisanje gladko, toda nato se je ustavil in ni vedel, kako nadaljevati in končati delo, ter je tisto ostalo nedokončano pospravil v predal. Nato pride Tošino pismo in znova bere pismo, ki je bilo poslano Veri in v katerem jo prosi naj še malo potrpi. Toda zdaj ni več vedel, če ji to želi. Prvič je razmišljal o tem, da bi bila smrt lahko najboljša izbira za njega. Dolgčas mu je, ker nima denarja in dneve preživlja z gledanjem v morje ter razmišljanjem o vedrini smrti pod morsko gladino.

Na začetku naslednjega šolskega leta je potekala maša. Učitelj je med mašo obtožil Đura, da slabo vpliva na mlade in potem je bil v časopisu izdan anonimen članek za katerega so vsi mislili, da ga je napisal sam Đuro.

Potem je ravnatelj poklical Đura k sebi na pogovor. Đuro je bil zelo jezen, ker ni niti malo kriv. Članek je napisal starec, ki je želel videti Đura v svoji stranki in je tako želel dati Đuri podporo. Ko mu je prišel to sporočiti, ga je Đuro nagnal.

Medtem, ko je Đuro končal komedijo in ji spremenil naslov v “Revolucija v Ždrenju, komedija v štirih dejanjih od Đure Andrijaševića”. Komedija je igrala v Zagrebu, toda kritike so bile zelo slabe. Đuro je ostal skoraj sam brez vseh prijateljev in v Senju so z njim govorili le Darinka, Minka in Jagan, novi prijatelj, ki je bil iz prejšnje šole izgnan, ker ni prišel na delo, zaradi pitja in Milošević, upravitelj mestne glase, ki je bil zelo bolan, oboleval je od tuberkuloze.

Minkini starši ga povabijo, da pri njih preživi božični večer in on se odzove povabilu. Toda zdržal je le do polnoči, ker ga je preveč dušilo družinsko vzdušje. Odšel je v gostilno z razmišljanjem, da bi bilo dobro srečati Jagana ali Miloševića, toda ni ju bilo. Srečal je Lukačevskega, ki mu je ponudil pijačo, toda Đuro ni želel piti. Nato je komentiral odnos njega in Minke, po katerem ga je Đuro udaril.

Naslednjega jutra je Jagan zbudil Đura z idejo, da Lukačevskega povabi na dvoboj. Đuro je bil zaspan in neprespan, zato mu je bilo vseeno. Novica je prišla do ravnatelja, na kar je on sklical nujno pomiritev, da ne bi prišlo do škandala.

Potem je Đuro znorel in se je izogibal družbe. Ob neki priložnosti je srečal Darinko, ki mu je rekla, da Minko zelo skrbi za njega. Đuri ni bilo jasno zakaj. Nato se Darinka razjezi in mu pove, da je vsem jasno, da je Minka zaljubljena v njega in da je verjetno to jasno tudi njemu, ter naj se ne dela, da nič ne razume. Toda Đuri to ni bilo jasno, ni mogel biti z niti eno punco. Od bede se odloči napiti z Jaganom in Miloševićem. Vsi mu pravijo, da zelo slabo izgleda…

Potem dobi pismo Verinega očeta, v katerem mu piše, da prekinjajo zaroko, ker so slišali za škandal z ravnateljem in Lukačevskim. Spet je razmišljal o smrti med gledanjem v morje.

Ker so bili dolži v vseh gostilnah, Jagan in Đuro odideta piti v predmestje, kjer se družita z zanimivimi natakaricami. Jagan sprašuje Đura o Minki in on molči, ter samo pokaže papir na katerem piše, da se je Vera poročila s Titotom pl. Ljubojevićem. Na poti do mesta sta se skoraj utopila, ker sta bila zelo pijana. Jagan je dobil odpoved in Đuro ukor.

Tako so počasi prišle nove poletne počitnice. Minili sta dve leti in Đuro še ni opravil profesorskega izpita. Zato je dobil odpoved. Muči ga vročina, toda tudi upniki.

Đuro odide v eno gostilno malo izven Senja, kjer ga nihče ne pozna in piše svoje zadnje pismo Tošeju. Napisal je, da niti sam ne ve, kdo je kriv za njegovo tragično usodo in sklene, da mora umreti. Potem, ko je končal s pismom, je odšel k morju nasproti…

Osebe: Đuro Andrijašević, stric Tomo, Zora, Vera, Verina mama Nina, Toša, Lukačevski, Darinka, Minka in njeni starši, Jagan, Milošević, ravnatelj…

Opis oseb

Đuro Andrijašević – je glavni junak zgodbe, ki bi se moral označiti kot antijunak. Književnik, intelektualec, zelo občutljiv. Njegova občutljivost mu ne pušča, da kar koli prevzame, temveč je ujet v žalovanje in analiziranje situacij, ki se mu dogajajo. V vsem je videl pesimizem. Že od zgodnjega otroštva, ko je spoznal seksualnost, se je izogibal druženje s prijatelji, ker je prebral, da prijatelji peljejo do prvih seksualnih izkušenj. Bil je vzgojen strogo katoliško in je to za njega bil tudi velik greh. V mladosti je idealiziral ljubezen do te mere, da ga je telesnost motila. Ni imel denarja, toda nič si ni prizadeval, da bi prišlo do njega. Moral je le opraviti profesorki izpit, toda nikakor ni zbral moči in volje, da to opravi. Tako je ostal tudi brez ljubljene punce Vere. Boril se je z občutki, ljubil jo je, toda nič ni naredil, da bi bil z njo. Dneve je preživljal s pitjem po gostilnah in v žalovanju nad svojim bednim življenjem. Celotno življenje je bežal, od žensk, ki jih je ljubil, od službe, od književnosti in na koncu je pobegnil v smrt. Ni se mogel soočiti z niti enim izzivom, beg je bil za njega olajšanje in le to je znal.

Opomba o avtorju

Milutin Cihlar Nehajev se je rodil leta 1880 v Senju in je bil pripovedovalec, romanopisec in dramatik. Prav tako so ga cenili kot esejista in književnega kritika. Bil je zelo čustveno navezan na Senj in pogosto ga je omenjal v svojih književnih delih. Celo sam si je nadel psevdonim Nehajev.

Šolal se je na Dunaju in v Zagrebu, končal je študij kemije. Toda s kemijo se ni nikoli ukvarjal, ker je bila njegova velika ljubezen književnost. Prve književne temelje je ustvaril že v mladih letih, leta 1897, ko je bila objavljena drama “Prelom” in le leto kasneje naslednja drama “Svečica”.

Toda veliki uspeh je pridobil predvsem s prozo in kritičarskim delom. Dolgo je delal na svojem ugledu in njegove književne kritike so tudi danes zelo cenjene. Poleg vsega tega je delal tudi kot novinar, urednik in publicist.

Njegovo najbolj znano delo je roman “Beg” v katerem je opisal svoje izkušnje v času šolanja na Dunaju in kot intelektualca, ki je moral življenje preživet v majhnem provincialnem okolju, kjer ga nihče ni razumel.

V zadnjih letih svojega književnega ustvarjanja se je veliko ukvarjal z nacionalno zgodovino, ki mu je služila kot podlaga za izražanje takratnega življenja.

Umrl je leta 1931.