Trpljenje mladega Wertherja predstavlja roman iz predromantičnega obdobja in je eden od najbolj znanih romanov vseh časov. Je pisemski roman objavljen v dveh delih, ki ga Werther predlaga svojemu prijatelju Wilhelmu v katerem išče podporo. Spremlja se predvsem Wertherjeva pisma, tako da se zdi, kot da beremo dnevnik, Wilhemovi odgovori pa se lahko povzamejo iz Wertherovih pisem. Wilhelm ga ves čas poskuša razumeti vendar Werther je predan čustvom in svojim notranjim razpoloženjem.
Vsa pisma so naslovljena na Wetherja razen dveh, ki sta naslovljena na Lotti in eno Alberto (pisma so napisana od 4. maja 1771 do 2. decembra 1772). Pisal je v prvi osebi in dodatek o založniku je napisan v tretji osebi (urednik je menil, da si Werther ne zasluži pozornosti, ker ni, kot povprečen človek).
Roman se dogaja okoli usode posameznika, ki se ne vklopi v družbo, odtujen in nesprejet, nesrečno zaljubljen, ki edini izhod vidi v značilnem romantičnem pobegu. Roman je razdeljen na dva dela: a) vzporedna sestava: ki označuje prihod srečanja z Lotti, čustveno naporna ljubezen, pištole, beg-odhod (pognan napolnjen s čustvi) in b) prihod-vrnitev, ponovno srečanje z Lotti, katere ljubezni ne more več kontrolirati, čustvena zaprtost, pištole, nepovraten odhod (čustveno zatrt in doživljanja sveta, se ne znajde več) – občutek odvečnosti.
Trpljenje mladega Wertherja obnova
Mladi odvetnik Werther pride v mestece v katerega ga je poslala mama na rešitev dedovanja. Ob priložnosti podeželskega plesa spozna Lotti. Čeprav ve, da je zaročena z Albertom, se v njo zaljubi. Ko se Albert vrne s potovanja, se Werther z njim spoprijatelji in vsi trije preživijo srečne dneve, uživajo v neškodljivi družabnosti in naravnih lepot okolice mesta.
Za rojstni dan Werther dobi izdajo Homerja, katerega občuduje in rdeč trak z Lottine obleke, ki jo je nosila, ko so se spoznali. Wertherova ljubezen do Lotti se z vsakim dnem povečuje. Da ne bi motil harmonije med zaročencema Werther odide. Da bi pozabil Lotti postane tajnik pri enem diplomantu.
Znajde se v visoki družbi (njega “navaden” ne sprejmejo v svojo vrsto) ostane prevaran. Jasno so mu pokazali, da je nezaželjen in predloži odstop. Prevzame službo pri enem od knezov, vendar jo romantični mladenič težko prenaša in kmalu preneha delati.
Neuspeh pri poskusu, da najde zadovoljstvo pri delu, se povečuje ljubezen do Lotti, ki se je medtem poročila z Albertom. Werther se vrne v mestece, v katerem je spoznal Lotti. Stanje postane skoraj nevzdržno. Albert sluti za Wertherjevo ljubezen do Lotti in ona se začne zavedati, da njeni občutki niso tako nedolžni. Med Wertherjem in njegovo okolico, se množijo nesporazumi in Lotti bi želela oditi iz te situacije, vendar ne ve kako.
Naroči Wertherju, da naj nekaj dni ne hodi k njej. On razmišlja o samomoru in naredi svoje zadnje priprave. Še enkrat se vrne k Lotti in njune ustnice se prvič zbližajo.
Po trenutnem navdušenju, se ona umiri in Wertherju jasno reče, da ga ne želi več videti. Werther si sposodi Albertovo pištolo, katero se je Lotti zadnja dotaknila, ko mu jo je poslala. Isto noč Werther izvrši samomor. Pokopan je mestu, katerega je sam izbral, med dvemi lipami na posvečenem pokopališču.
Ona naređuje Wertheru da nekoliko dana ne dolazi. On razmišlja o samoubojstvu i sada izvršava svoje posljedne pripreme. Vraća se još jednom Lotti i njihove se usne prvi put sjedinjuju. Na poslednjo pot, ga je pozdravila Lottina družina. Nosili so ga obrtniki in duhovnika ni bilo.
Opomba o avtorju
Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832) se obravnava za največjega nemškega književnika vseh časov. Pisatelj, ki je postal znan v skoraj vseh zvrsteh in zahvaljujoč Goetheju se obdobje, ko je delal imenuje “Goetheova doba” ali obdobje predromantizma. Njegova dva najbolj znana delo sta “Faust” in roman “Trpljenje mlade Wertherja”.
Študiral je pravo v Leipzigu in Strasbourgu in na poziv vojvoda Karla Avgusta je odšel v Weimar, kjer je nekaj časa delal, kot tajni svetni. Leta 1780 dobi priložnost in nekaj časa dela kot vodja gledališča.
Johann Wolfgang von Goethe je bil znan, kot tvorec idej in konceptov “svetovne književnosti” kot kulturne vrednosti človeštva. Slavni književnik je v svojem bogatem obdobju ustvarjal in prevedel Hasanaginico na nemški jezik.
