V Kafkinem delu “Preobrazba” je prisotno vzdušje nesigurnosti, strahu, tesnobe, kot hude slabosti in nočne more iz katere se nikakor ne more zbuditi. Med liki je prepletena mreža paradoksa iz katerega se nikakor ne da rešiti niti smiselno spoznati. To je delo, v katerem se čuti Kafkino vzdušje.
V delu je prisotnih nekaj elementov. To so elementi ekspresionizma v katerih se čuti strah, osamljenost, protes proti družbenemu mehanizmu, ki ogroža svobodo posameznika in zahteva slepo pokorščino. Elementi nadrealizma so povezani na nenavadna preoblikovanja, ter spreminjanju dejanskih odnosov in halucinacijska videnja.
V Kafkinem delu “Preobrazba” se občuti eksistencialno samoto bitja, težavnost v iskanju mesta v družbi in izpolnitvijo samega sebe, strah pred odgovornostjo za lastno eksistenco, nesigurnost, tesnoba in nesmiselno iskanje za ustvarjanje smisla življenja.
Preobrazba obnova
Preobrazba je sestavljen iz treh tem. Ena je fizična preobrazba Gregorja Samse, kot rezultat odtujenosti od samega sebe, ker je dolgo živel, kot žuželka, duhovna preobrazba Gregorja Samse, kot njegovo duhovno prebujenje (med sestrinim igranjem na violino, poskuša rešiti sliko iz zidu – zvest sebi, kot duhovnemu bitju, vendar te potrebe ne more več izpolniti, ter preobrazba Gregorjeve okolice – člani njegove družine, ki so dokler je Gregor za njih skrbel, bili leni, statični, apatični, zdaj postanejo aktivni, se gibljejo, iznajdljivi, sposobni, na koncu odidejo na sprehod in načrtujejo prihodnost.
Motivi v katerih se izoblikuje tema ali tematski sloji je odtujeni človek v svetu človeških odnosov, zatem absurdno življenje neoblikovane eksistence; strah in nesigurnost, ki človeka naredi majhnega in nepomembnega, kot žuželko pred seboj in pred drugimi; podvojenost človeške osebnosti; “abnormalnost normalnega”; kar človeka naredi človeka, po čemer prepoznamo človeka, kar od človeka ostane, ko se mu ukine zunanjo značilnost “človeškosti” po katerem ga drugi ljudje prepoznajo, kot človeka – lupljenje samega obstoja; odnosi med ljudmi – določa človek odnose ali odnosti določajo njega; nemoč posameznika in nemoč, da se upre rutini, katerjo je edino sprejel in tako pristal, da bo del nečloveškega sistema.
Čas Gregorjevega življenja pred preobrazbo je dolga perioda z zelo malo dogajanja, preživet v avtomatizirani rutini. Pravzaprav ta cela perioda vodi do fizične preobrazbe, ki je samo manifestacija njegovega duhovnega stanja; čas po preobrazbi – samo neposredno po preobrazbi ohranja star občutek časa (boji se zamud, skrbi ga, kako in kdaj bo nadoknadil zamujeno…), vendar v tem času, ki ga nujno določi “normalno” življenje, v Gregorjevem novem življenju postopoma izgubi smisel in pomen – zdaj je čas zaustavljen v tistih trenutkih, ki so pomembni njemu, kot osebi, njegovemu notranjemu svetu: sprememba namestitve, reševanje slike iz zidu, kot rešitev kosov človeškega sveta, ki se mu poskušajo izneveriti, poskuša pomagati nezavestni mami, obnašanje iz očetove strani, sestrino igranje.
Preobrazba se je zgodila v Gregorjevi sobi, torej njegov osebni prostor in zniža se na prostor sobe – notranjost, zmanjšala, utesnjen, mesto, ki naj bi predstavljal mir in varnost, za zaprtimi vrati, izolacija, stisnjen, zoženje zavesti, odprava obstoja eksistence, ki ni nikoli odkrila svoj smisel in upravičenosti; prav zdaj, ko je fizično omejen tako, kot vse svoje življenje, je bil njegov duh omejen z zunanjimi okoliščinami, Gregorjeva želja, da bi zapustil utesnjene okvirje, se povečuje, vendar mu to vsakič fizično prepreči (očetov napad s palico, streljanje z jabolkom).
Po preobrazbi Gregor postane nekoristen in kot tak nadloga, obremenitev, predmet gnusa, presežek, niso niti pripravljeni, da bi ga razumeli; ker je njegova vrnitev v normalno človeško stanje vse manj mogoča, ga vse bolj zapuščajo in vse manj ga dojemajo, kot človeka z kakršnimi koli človeškimi potrebami (za razliko od njih, Gregor njih razume, sočustvuje z njihovimi problemi, pripravljen je odpustiti).
Vrhunec Gregorjevega ponižanja je žalostno in samotno umiranje in konec, ko konča na smetišču, kot da je odpad in smet; družba – kot je bil nesposoben izpolnjevati obveze, hitro je bil zamenjan in noben se ni zares vprašal in bil v skrbeh, kaj se je Samsi zgodilo – družba v kateri je živel in delal, deluje na izkoriščanju slabših, na strogi in določeni hierarhiji, ki temelji na denarju in družbenem položaju.
Opomba o avtorju
Franz Kafka (1883 – 1924) rojen v Pragi, v ortodoksni judovski družini. Svoja dela je pisal na nemškem jeziku. Bil je znan, kot veliki umetnik občutljive narave, katerih vzgoja je zaznamovala z neusmiljeno avtoriteto zahtevnega očeta. Franz Kafka je konča pravo in delal v zavarovalnici (birokratsko delo, ki se nikoli ne izpolni).
Ko težko zboli za tuberkulozo, večji del življenja preživi v različnih bolnicah. Objavil je vsega nekaj pripovedk in v oporoki je zahteval, da se vsi preostali rokopisi zažgejo – njegov prijatelj Max Brod ga ni poslušal in objavil rokopisna Kafkina dela po njegovi smrti. Med deli je treba izpostaviti pripovedke: Preobrazba, Podeželski zdravnik, Sodba. In romani: Proces, Grad, Amerika.