Solzice

Prežihov Voranc je napisal delo Solzice, v kateri je več krajših zgodbic oziroma črtic.

Solzice obnova

1. Črtica Solzice: Pripoveduje o Prežihovem Vorancu, ki je moral že navsezgodaj zjutraj popasti živino in njegov največji strah je bil, da se je bal iti v Pekel, saj je bilo tam zelo grozljivo. Tam je bilo mračno in komaj je čakal, da pride domov in ko je prišel, je odšel spat, a ker ni mogel zaspati je zaslišal pogovor med očetom in materjo, ki si je zaželela solzic, vendar so le te bile samo v Peklu. Tako je Voranc zjutraj zgodaj vstal in se odpravil do Pekla, kjer je nabral solzice za mater in ji jih odnesel. Takrat je vedel, da ji je izpolnil največjo željo.

2. Črtica Tri pisanke: Pripoveduje o veliki noči in takrat so otroci nosili pisanke, ki so vsebovale šartelj, pisanko in nekaj denarja. Pri Vorančevih so bili zelo revni in zato so bile tudi pisanke skromne. Prišel je dan, ko je Voranc odnesel svojo pisanko sirotici in na poti srečal svojega sošolca in sirotico. Usedli so se in si med sabo pokazali pisanke, Voranc je imel najmanjšo, medtem ko je imela sirotica veliko. Voranc je od nje zahteval, da mu da rajniš in ko so se razšli je Voranc vzel denar in ga potisnil v svojo revno pisanko in pri srcu mu je bilo takoj lažje.

3. Črtica Nagrada: Zgodba opisuje Lenčkinega in Anejevega očeta, ki je bil drvar in so stanovali v hiši s posestvom, v lasti drugega gospodarja. Ta gospodar pa je očetu naročil naj poseka gozd in s težko muko sta mu pomagala tudi Lenčka in Anej. Ko je bilo skoraj narejeno, je prišel gospodar in Lenčku ter Aneju obljubil veliko nagrado, če bosta dobro delala. Od takrat sta tekmovala med sabo, kdo bo več naredil. Ko je bilo narejeno, je prišel gospodar poračunati in očetu dal premalo denarja, otroka pa sploh nič, ker je bil preskop in tako sta ostala brez nagrade.

4. Črtica Prvi maj: Voranc je vsako jutro zgodaj odšel pasti ovce in nekega dne, ko se je sprehajal po gozdni poti, je zaslišal ljudi. Skril se je za grm in jih opazoval. V gumbnicah so nosili rdeče nageljne in takrat so ga že opazili, da se skriva. Ves v zadregi je prišel iz grmovja in vedel je, da so to bogati ljudje, on pa reven. Med njimi je bila tudi lepa deklica in ker je bil prvi maj, mu je podarila rdeči nagelj. Voranc tega ni nikoli pozabil in tudi ni ga bilo več strah ljudi.

5. Črtica Višja matematika: Govori o Korejčevem očetu in njegova služba je bila, da je meril drva. Njegov gospodar, ga je vedno opozarjal, naj napiše več, kot mu bodo rekli in tako bo tudi dobil višjo plačo. To je tudi storil in dobil zelo veliko plačo. Nekega večera je slišal pogovor med očetom in materjo, in tisto noč je odkril »višjo matematiko«.

6. Črtica Dobro jutro: Govori o Vorancu, ki ni vedel, kako bi pozdravil mimoidočega gospodarja. V šoli so se učili pozdravljati po nemško, oče pa mu je rekel naj pozdravlja po slovensko. Zato ni vedel, kaj naj naredi, a se je odločil in ga pozdravil po nemško. Gospod pa je bil Slovenec in zato ga je hitro popravil, ter mu rekel dobro jutro. Voranc je nato v zadregi odšel dalje in od takrat, je vedno pozdravil po slovensko.

7. Črtica Potolčeni kramoh: Govori o dečku z imenom Cencelj in bil je majhen kakor krogla, ter čisto bel. V šoli so mu dali sošolci priimek Potolčeni kramoh in kadar ga je slišal, je bil ves besen in govorca začel tepsti. Imel je majne noge in zato so ga tudi v teku vsi premagali. Negega dne ga je Voranc zbadal s tem priimkom in skakala sta čez potok ter se pretepala, pri čemer se je Cencelj poškodoval. Voranc mu je takrat obljubil, da ga ne bo več zbadal in da če ga bo še kdo drug zbadal, ga bo on lastnoročno pretepel in tako sta postala prijatelja.

8. Črtica Bolečina: Govori o Vorancu, ki si je neizmerno žele, da bi nekega dne zgorela šola. Nekega dne je pasel ovce in blizu šole opazil požar, gorela je cerkev, gostilna in še nekaj zgradb, samo šola ni. Tako se je zaradi tega ves žalosten odpravil domov in mama ga je vprašala kaj je narobe. Rekel ji je, da je žalosten, ker ni zgorela šola.

9. Črtica Levi devžej: Govori o Vorančevi materi in sosedovih otrocih, ki so bili zelo revni in Vorančevi materi so se smilili. Bili so še majhni, ko jim je mati umrla in vedno ko so prišli na obisk, jim je dala veliko hrane. Otroci so se vedno oblekli v oblačila z velikimi žepi, ker jim je v žepe natresla tudi veliko suhega sadja. Tako je šlo dan za dnem in njeni otroci so začeli sumiti, da ima rajši njih, kot svoje otroke. A to ni bilo res, pomagala jim je zato, ker so bili sirote.

10. Črtica Prvo pismo: Govori o Vorancu, ki je moral napisati pismo bratu, ker mu je mama rekla, naj ga napiše on. Narekovala mu je besede in ko je skoraj končal, je na koncu ponesreči naredil packo, drugega papirja pa niso imeli, da bi znova napisal pismo. Stekel je po pivnik, da bi izbrisal packo, a je ni mogel, zato je poslal kar takega. Zataknilo se mu je še pri kraju, kamor bo pismo poslano. Ali naj napiše Celovec ali Klagenfurt. Oče mu je rekel naj napiše po slovensko Celovec in tako je naslednji dan poslal pismo.

11. Črtica Ajdovo strnišče: Govori o Vorančevi babici, ki je žela strnišče in Voranc se je zavedal, da mora babica trdo garati za to. Odločil se je, da gre do nje in ji rekel, da ne sme več delati, ker je stara in se mora spočiti. Rekel ji je še, da bo on delal namesto nje, a ona ga ni poslušala in delala naprej, da bo še zadnjič žela ajdovo strnišče. To se je tudi zgodilo, saj je babica čez nekaj tednov umrla.

Vrsta dela: črtice

Kraj dogajanja: pisateljev rojstni kraj

Čas dogajanja: pisateljevo obdobje odraščanja

Liki: Prežihov Voranc, Prežihova mama, oče, babica in njegovi bratje ter sestre

Avtor: Prežihov Voranc

Opomba o avtorju

Prežihov Voranc, s pravim imenom Lovro Kuhar je bil slovenski pisatelj in politik, ki se je rodil 10. avgusta 1893, v koroški Podgori pod Uršljo goro.

Obiskoval je dvojezično šolo in zadružni tečaj v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1915 so ga poslali na doberdobsko in tirolsko fronto. Po plebiscitu za severno mejo je opravljal različne politične funkcije, od leta 1921 v ilegali.

Deloval je za »osvoboditev in združitev slovenskega naroda«. Ob začetku druge svetovne vojne je deloval v ljubljanski ilegali, vendar so ga ujeli, zaprli in končno poslali v Mauthausen, kjer je smrtno zbolel. Umrl je 18. februarja 1950 in posmrtno je dobil Prešernovo nagrado.

Prvi vidnejši odmev je doživel z novelo Boj na požiralniku (1935). Pred njo je objavil zbirko Povesti (1925), za njo pa še druge novele in romane: Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945). Po vojni je napisal še dve knjigi potopisov Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh (1946) ter zbirko otroških črtic Solzice (1949).